Čuk

“Dva,” zamrmra, ko v vzvratnem ogledalcu za hip uzre zmečkano kepico sredi ceste, in večerna vožnja domov postane malce znosnejša. Dva: zjutraj grlica, ki je hušknila iz grmovja in v prenizkem letu hotela preleteti cesto (a se ji ni posrečilo, avto je bil prehiter); zdaj pa še jež. Dva. Le dva. Se bo moral bolj potruditi, res.

Ko zavije v domačo ulico, iz trave ob pločniku prihiti tolsta podgana; požene se do polovice ceste, za hip obstane zaslepljena od hitro bližajočih se žarometov, nato odskaklja nazaj, on pa razočarano zasika: “Golazen, prej ali slej te bom!” Res jo bo, priložnosti bo še dovolj.

Ko zaklepa garažo, mu naproti priteče pes, dobrikaje se zvrne na hrbet, vdano zacvili in obliže ponujeno dlan. Psa ima rad. Z vrta podi sosedove mačke, zaganja se v ptice, ki se z dreves spuščajo na sončnice, da bi se nazobale semen. Pes ni beštija, pes je spodbudno prilagodljiva žival, v kateri moreš, če le premoreš ščepec potrpežljivosti, z dresuro zatreti nadležno, zvečine sovražno naravo. Ježev, podgan, ptic ne moreš dresirati; preostane ti zgolj to, da jih iztrebljaš. Vselej le zato, da se vsaj malce razvedriš, da za trenutek ali dva pozabiš na šefa v službi, na sitno ženo, na odraslega sina, ki v mansardi brezciljno poležava dan za dnem, večere pa zabija po hrupnih lokalih.

Vsiljiva je, golazen; to ve že od malega. V otroštvu je s povečevalnim steklom potrpežljivo zažigal mravljišča, s palico drezal v mednožje vpreženega mlekaričinega osla, mrcvaril muhe, pajke, s strehe padle netopirje, s fračo in pozneje z zračno puško pobijal podgane in golobe. Koliko polžev je z užitkom pohodil! Da je čas hitreje mineval. A še vedno ga ima na pretek, prekleto: navzlic službi od jutra do večera ima ogromno časa in nikoli dovolj razvedrila, sprostitve, olajšanja, prekleto! Preveč praznega časa: in v tej praznini se nenehno kotijo mračne, zavratne misli: sinova zavoženost, krvosesni šef, nergava babnica, ena sama slepa ulica, prekleto!

In čuk. Nevidna beštija, ki se vsako noč neznosno enolično oglaša iz goste krošnje najbližje ciprese: zategli in dremotni, a skrajno zoprni u-ji. Žalobno, zlovešče skovikanje čuka prinaša ali vsaj naznanja nesrečo, najpogosteje smrt; to ve vsak otrok. Zato je treba čuka ubiti; njegova smrt vsaj za krajši čas odvrne smrt človeka. Zato on že dolga leta preži na čuka. Z zračno puško na okenski polici v spalnici. Tale prevzetni čuk si očitno marsikaj domišlja: njegovi predniki so skovikali iz krošenj že takrat, ko tule še ni bilo hiš in asfalta, ampak le izobilje visoke trave, ki je goltala zapuščene vinograde. Čukov u torej pomeni: “Skovikam, kolikor me je volja. Moji predniki so bili tu veliko pred tabo in tvojimi sosedi, moji potomci bodo skovikali, ko niti tvojega prahu ne bo več.” Kar seveda drži kot pribito.

A on se s to zoprno resnico ne more sprijazniti. Žena se godrnjaje premetava po postelji, on pa čaka z zračno puško v roki. Zaman; čuk se oglaša, a prikaže se ne. In on se bo jutri spet moral zadovoljiti s kakim ježem ali podgano, prekleto!