Da le ne bo isto ...

Ne, v državi, kjer na otroke, ki jim starši ne zmorejo plačati položnice za kosilo, “opozarjajo” s piskanjem, ne potrebujemo festivala Ema in ne posledične udeležbe na Evroviziji. Odrekli so se ji, denimo, Hrvati in Srbi. A pri nas si po principu kruha in iger radi zatiskamo oči, češ “vse bo še ok”, kakor so prepevali Nude, zato smo se tudi tokrat preprosto sprijaznili. Še ob precej obilnejšem razmetavanju javnega denarja ne protestiramo, zato je kajpada tudi nekaj deset tisoč evrov drobiž, ki kolektivne finančne pogube ne bo bistveno otežil. Ostane nam torej zgolj tolažba, da je bila letošnja Ema ena najboljših, če že ne kar najboljša doslej. Govorimo o tako imenovanem sredinskem popu, kjer nihče ne pričakuje umetniških presežkov, a vsaj spodobno, korektno všečnost. Letos ni bilo skladbe, ob kateri bi se morali držati za glavo. In kar je najpomembnejše: glasba je končno preglasila šov. Namesto cirkusa smo dobili kar nekaj solidnih skladb.