Da ne bodo Made in Slovenia* le športniki

Made in Italy je močna blagovna znamka, verjetno ena najmočnejših na svetu. Pri zahodnih sosedih je seveda niso razvili čez noč, rasla je skozi zgodovino, z italijanskimi migranti in seveda z domačo pridelavo in proizvodnjo. Ob sistemu grozdenja in promocije so razvili tudi certifikacijo, pri čemer za dodelitev znamke 100 odstotno Made in Italy od proizvajalcev zahtevajo v prvi vrsti uporabo izključno domačih surovin in sestavnih delov, obenem pa izkaz o kakovosti, slogu, podobi, slovesu in prestižu. Italija je v zadnjih letih zabredla v precej globoko krizo, izhodni scenariji pa se pomembno naslanjajo prav na famozni Made in Italy. V zadnjem desetletju in pol ga je sicer načela globalizacija, a zato so veliko bolj natančno izdelali označevanje in pravice do uporabe zaščitnih znakov. Teh je več, skupno pa jim je zagotovilo o poreklu in kakovosti. Na področju prehrane imajo Italijani kar približno 300 pridelkov in prehranskih izdelkov označenih z evropskimi zaščitnimi znamkami, ob njih pa še nekaj drugih zaščit, kot je, denimo, presidio združenja Slow Food in nenazadnje celovit pristop mogočnega italijanskega zadružništva z največjo trgovsko verigo v državi. “Edina prava dodana vrednost, ki jo lahko naredimo, je v kmetijstvu in industriji, ne pa, denimo, v bančništvu,” je na marčevskih dnevih zadružnikov v Portorožu poudaril takrat še predsednik parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, danes pa (znova) minister Dejan Židan. Njegovo zavzemanje za varno in zdravo lokalno pridelano hrano je v prvem polčasu njegovega ministrovanja pred dvema letoma strnjeno v resoluciji Zagotovimo.si hrano za jutri. Zdaj, poudarja Židan, je čas za sektorske politike. V zadnjih dneh in tednih se zdi, da so edini pravi Made in Slovenia naši zimski športniki. Veselili smo so in se veselimo uspehov Tine Maze in smučarskih skakalcev. Velikokrat slišimo poudarke o njihovi vlogi pri prepoznavnosti in promociji naše države. A vendarle se ne moremo otresti občutka, da gre bolj za navdušenje in domneve, ne pa za kakšen celovitejši načrt, s katerim bi bili naši športniki tudi promoterji marsičesa, kar Slovenija ponuja. Tina Maze je izpostavljena promoterka čokolad Milka in čajev Teekanne. V globaliziranem svetu športa so se pač dogovorili in podprli Tino Maze, ta pa jim vrača s promocijo njihovih izdelkov. Povsem normalno in logično, kot je tudi vprašanje, zakaj šampionka ne smuča, denimo, z napisom Fructal ali Droga na čeladi. In smo že na spolzkem terenu, saj omenjeni blagovni znamki, nekoč slovenska super branda, nista več v lasti slovenskih podjetij. Še več, Fructal, svojčas ponos in čast Vipavske doline, je zdaj prinašalec srda in obupa za tamkajšnje sadjarje. S sporočilom, da letos ne bodo odkupovali njihovih breskev, prekinjajo nekoč organsko navezo. Zgodba ima, tako Boris Bajc, direktor vipavske kmetijske zadruge, v intervjuju za Mladino, dolgo brado: “Žal že od prestrukturiranja leta 1992 družba ni imela sreče z upravami. Te so se menjale glede na lastnika, nobena pa ni imela prave vizije o pozicioniranju blagovne znamke na trgu.” Številne zgodbe in afere zadnjega časa, povezane s hrano, navajajo k sistematičnemu naslanjanju na lastno pridelavo in porabo zdrave in varne hrane iz lokalnega okolja. Na eni strani gre seveda za ozaveščenost, informiranost in naklonjenost potrošnikov, na drugi pa za sistemski pristop vseh deležnikov, pri čemer ima država pomembno vlogo, tako pri nadzoru nad pridelavo kot pri promociji koncepta in pridelkov. Dobro v celotni zgodbi je, da se tega, kot je videti, sedanji kmetijski minister zelo zaveda. Seveda pa je potrebnih še kar nekaj korakov (in časa), da bodo zamisli o tako rekoč samoumevni praksi postale vsakdanjost. Da bo, na primer, dosežek naših sadjarjev in trgovcev vrhunska ponudba za domače potrošnike, ne pa sicer zanimiva in samozavestna zgodba o prodaji sladkih briških češenj v Hongkong. * Izdelano v Sloveniji