Daleč je Cimos Nemčija

Če bi bil Cimos podjetje v Nemčiji, se zdaj uprava, lastniki in banke ne bi ukvarjali z načrtom za njegovo reševanje. Ne bi veljal za prezadolženo podjetje in ne bi mu bilo treba iskati svežega kapitala.

Za tistih 360 milijonov posojil, ki jih ima Cimos, bi njegova hipotetična nemška različica, torej Cimos Nemčija, plačeval kakih šest milijonov evrov obresti. To pa je vsaj šestkrat manj, kot plačuje slovenski Cimos. Slovenija ima pač nižjo boniteto in posojila so zanjo vse dražja. Enako velja za banke, te pa podjetjem denar posojajo še draže.

Take okoliščine so kapitalsko podhranjeni Cimos silile k iskanju dodatnega kapitala. Tako bi zmanjšali posojila in zmogli vlaganja v razvoj, ki jim edina lahko zagotavljajo status razvojnega dobavitelja.

Na lov za strateškim partnerjem so se podali že pred poldrugim letom. A nad petimi ponudbami mednarodnih finančnih skladov so lastniki Cimosa zavihali nosove: strateški partner bi z vložkom postal večinski lastnik, deleži ostalih delničarjev pa bi se razvodenili. Tako so lastniki potegnili ročno zavoro in skupaj z bankami skovali nov načrt. Cimos bo prodal energetski steber, lastniki bodo zbrali 20 milijonov svežega denarja, banke pa bodo reprogramirale posojila.

Tudi ta recept je čisto v redu. Cimos se bo poslovil od svoje turbinske hčere, lastniki pa ga bodo kapitalsko okrepili. Tako bo še lahko kos izzivom, kar avtomobilski proizvajalci pričakujejo od svojih razvojnih dobaviteljev. No, na koncu so lastniki spoznali, da morajo dati tudi kaj od sebe, če želijo ohraniti kaj besede pri Cimosu. To je že veliko, sploh spričo lastnikov drugih podjetij, ki jim ta logika ne gre in ne gre v račun.

Pri reševanju Cimosa zdaj manjka le še izvedba novega načrta. Hipotetični nemški dvojček je res še daleč, a razdalja med njim in koprskim Cimosom se vsaj ne bo povečevala.