Daleč od romantike

Potem ko si še Prešernov nagrajenec Vladimir Kavčič ni mogel kaj, da v svojem zahvalnem govoru ne bi ošvrknil tam prisotne premierke, kako ob 42 kandidatih za evropske politike ne zmore postaviti na svoji mesti dveh ključnih ministrov, se je včeraj zgodilo. Po skoraj treh mesecih negotovosti je zakrpana vrzel v vladi, ki bi, glede na razmere v državi, morala delati z vsemi močmi.

Slovenija ni prezrla naključja, da se je podpis koalicijske pogodbe zgodil prav na valentinovo. Toda dejanje četverice je bolj kot z romantičnim podpisom predporočne zaobljube ustrezalo primerjavi s paktom srednjeveških monarhov prek sklepanja porok med kronanimi glavami. Kajti za kompromis, ki je omogočil obstanek vladajoče politične naveze, je bilo treba plačati izdatno ceno.

Najbolj neposredna žrtev je bila ministrica brez listnice za rojake na tujem. Kako ne bo besna, umakniti se je morala pod pritiskom nekoga, ki, ali ne zmore zahtevnejšega dela v zdravstvenem resorju, ali pa se ga preračunljivo otepa. Seveda gre za Desusovega prvaka Erjavca. Volilcem sporoča, kako mukotrpno jim je zagotovil varne pokojnine in to ne bi šlo vštric z obubožanim zdravstvom na grbi, ki bo od državljanov gotovo zahtevalo nove žrtve. Pa saj se že zdaj partnerji v koaliciji zavedajo, da je v pogodbi premalo reformnega duha, da reforme pravzaprav še niso niti zastavljene.

Premierka sicer zagotavlja, da vlada ne bo posegala v minimalno plačo, ne bo zviševala ali uvajala novih davkov in dajatev, vendar dodaja - “razen če se o tem ne bo dogovorila s socialnimi partnerji.” Obljublja tudi, da bo vlada pokojnine in regres za upokojence ohranjala na dosedanji ravni. Pri zadnjem pa ne dodaja “razen če se ne bom drugače dogovorila z Erjavcem,” - ker se zaveda, da bo morda morala ubirati poti tudi po obvoznicah. Zato bo za državljane vse lepše, ko bo obljube pospremila s podatki, ki bodo kazali na to, da novi rezi v slehernikov vsakdan pač niso potrebni.