Dan solidarnosti da, a ne tak

Nenadni ponedeljkov praznični dodatek k torkovemu prazniku Marijinega vnebovzetja, ko bi sredi počitniškega vala mnogi vzeli dopust, je nastal čez noč. Dan solidarnosti, mišljen kot prost dan za pomoč prizadetim v nedavnih katastrofalnih poplavah, je na prvi pogled pohvalen, a praktično neuporaben. Za veliko večino.

Že stroka jasno govori, da se na prizadeta območja ne odhaja na pomoč na horuk, saj se s tem ustvarjajo dodatne težave, temveč le v dogovoru z ustreznimi organi, po trenutnih potrebah in dostopnosti ustrezne opreme. Zato obstaja aplikacija, na katero se vsi, ki bi radi pomagali, lahko prijavimo. Ne slepomišimo: v ponedeljek bo večina državljanov dobila dodaten prost dan, delodajalci pa so dobili dodaten glavobol, saj delovni procesi terjajo svoj čas in stroške. Prvi so nezadovoljstvo izkazali v trgovini. Sredi turistične sezone - tudi v prizadetih krajih - bi za tri dni zaprli trgovine. To se sicer ne bo zgodilo, saj bo večina trgovcev v nedeljo ali v ponedeljek izjemoma odprla trgovine, ki bodo obratovale po nekdanjih nedeljskih urnikih. Dan solidarnosti bi bil mnogo bolj koristen na delovnih mestih, tudi tako, da bi 14. avgusta zaposleni solidarnostno prispevali del plače za prizadeta območja, prost dan pa bi dobili prijavljeni prostovoljci in zaposleni v prizadetih regijah.

Vlada v primeru povodnji ni naredila ničesar narobe. Zakaj potem populističen dodaten praznični dan, ko je vendar jasno, da celotna (delovna) Slovenija ne more na delovišča?

Država in civilna zaščita sta se v primeru naravne katastrofe odzvali hitro in v danih razmerah naredili, kar je bilo možno. Morda bi tu veljalo izpostaviti odlično komunikacijo z mirno in hkrati odločno retoriko poveljnika civilne zaščite Srečka Šestana, moža na pravem mestu, ki zna utišati še tako glasne histerike, kričače in politikante na družbenih omrežjih, ki pričakujejo, da se bo obnova začela in pomoč delila, še preden se vode umaknejo.

Vlada v primeru povodnji ni naredila ničesar narobe. Zakaj potem dodaten praznični dan, ko je vendar jasno, da celotna (delovna) Slovenija ne more na delovišča? Gre nemara tudi za populistično, všečno potezo, v poskusu popravka načete podpore vladi, predvsem pa njenega predsednika Roberta Goloba? Do strašne povodnji mu nič ni šlo od rok. Vlada si je lomila zobe pri zdravstvu (mimogrede: v ponedeljek dela s prazničnim plačnim dodatkom!), pri vseh reformah stopica na mestu, uvaja nove davke brez celovite davčne reforme, ki bi obremenitev ljudi lahko zmanjšala, ne pa večala. Predvsem pa je zadnje čase vse več ljudi motilo stopanje v ospredje aktivistične Golobove partnerke Tine Gaber in njeni pritiski na premierove podrejene in stroko. Mnogim se namreč zdi, da smo dobili slovensko verzijo Hillary Clinton, ki je možu Billu, predsedniku ZDA, vodila tudi državniške posle.