Danes so dobri. Bodo tudi na naslednjih volitvah?

Na spletnih družabnih omrežjih je bilo danes ujeti številne “duhovitosti”, nekaj je bilo tudi resničnih duhovitosti. Ena slednjih je denimo bila, da smo danes izbirali, kdo nam bo ceste asfaltiral jeseni leta 2022. Seveda je to z asfaltiranjem le del zgodbe - pa čeprav so prizori v nekaterih okoljih zadnje dni v resnici spominjali na prizore iz kakšnega Berlina v začetku devetdesetih ali s Kitajske v zadnjih letih. Posebej v Kopru je bil gradbeni bum v minulih tednih že onkraj meje spodobnega, predvsem pa se županu in njegovim niti ni več zdelo potrebno pretvarjati, da vse skupaj ni namenjeno nagovarjanju volilcev. Da je mesto dobilo dva spodobna parka in pokrit olimpijski bazen dva dni pred volitvami, je pač “naključje”.

Izbirali smo še vse kaj drugega. Denimo to, ali bomo imeli lokalne politike, ki bodo enako težo kot športu, turizmu ali prestižni kulturi dajali tudi podprivilegiranim dejavnostim v družbi: alternativni in neinstitucionalni kulturi, vključevanju šibkejših, razvoju neurbanih delov svojih občin, medgeneracijski in siceršnji solidarnosti …

V politiko so se zelo resno vrnili posamezniki, za katere si v trenutku njihovega slovesa od politike nihče ni mislil, da se bodo še kdaj pojavili na glasovnicah. To ni nujno dobro.

V trenutku, ko gre današnji časopis v tisk, je prezgodaj za oceno, kako smo se odločili. Zmagovalci so ponekod znani, ponekod bo treba še počakati, ponekod se bo slika, ki jo je nemara videti v tem hipu, spremenila in se bo na oblast zavihtel nekdo drugi. Za oceno brez tveganja bo čas že jutri popoldne v elektronskih medijih in v tiskanih izdajah pojutrišnjem.

Prav nič pa se ne zmotimo, če pogledamo v minuli mesec in skušamo oceniti dogajanje. Odgovor na vprašanje, kakšna je bila kampanja, ni enostaven. Pravzaprav je enoznačen odgovor nemogoče ponuditi, saj je potekalo 212 kampanj - kolikor občin, toliko kampanj. Že na Primorskem so razlike med posameznimi okolji velike - pomislimo na to, kako nič nimajo skupnega na primer Ankaran, Kobarid in Postojna. Razmišljati o tem, da imata kaj skupnega kampanji v Bovcu in Brežicah ali v Novi Gorici in Ljutomeru, tako nima nobenega pravega smisla, saj je odgovor prejkone nič.

Da bodo tokratne volitve prinesle preskok v načinu političnega delovanja, ni bilo realno pričakovati. V trenutku, ko smo obkroženi s “svetlimi” zgledi iz tujine - Trump, Le Pen, Strache, Salvini, Orban - je Slovenija lahko le sledilka. Sledilka trendu, ki dovoljuje psovanje, laganje, retorično in siceršnjo grobost, dvomljive prakse, ki so ves čas na meji zakona. To ni obetavno, mogoči odgovori na vprašanje, kakšna bo politika čez 30 ali 40 let, pa se zdijo strašljivi. V Sloveniji je Marka Bandellija sistem izločil - smo lahko prepričani, da bi ga tudi čez dvajset let?

Ponujajo pa tokratne volitve zanimivo podrobnost, v tekmo so se namreč zelo resno vrnili politiki, za katere si v trenutku njihovega slovesa od politike nihče ni mislil, da se bodo še kdaj pojavili na glasovnicah. Pavle Rupar, nekdanji poslanec in dolgoletni tržiški župan, ki je prav zaradi finančnih mahinacij na račun lastne občine eno leto preživel v zaporu, je še pred dnevi veljal za zelo resnega favorita za zmago. V tej isti občini. V Mariboru je Franc Kangler, ki se je v zgodovino vpisal s tem, da ga je kot prvega politika slovenske moderne dobe odneslo nezadovoljstvo na ulicah, v drugem krogu. Ljudje, ki so ga vrgli, so ga zdaj poslali v drugi krog. V Postojni se je v igro vrnil Jernej Verbič, v Ajdovščini je srečo poskusil dolgoletni župan Marijan Poljšak, na Ptuju Štefan Čelan ...

Spomin volilnega telesa je kratek, to je znano. Tisto, kar velja sprejeti z zaskrbljenostjo, pa je to, da so tisti, ki jih je glas volilcev ob zadnjih volitvah zavrnil, po nekaj letih spet za silo dobri. To priča le o enem: da je ugled politike ujet v negativno spiralo in da je vedno slabše. V luči te ugotovitve ni najbolj prijetno pomisliti, kdo vse se nam bo čez pet ali deset let zdel še kar v redu.