Danilo in njegov recept

Že pred dnevi se je morala začeti tekma za najboljši recept. Pa ne za nove kuharske oddaje, kakršne, po njihovem številu sodeč, Slovenci gledamo nadvse radi, temveč za skladbo, ki ima doslej znano zgolj eno sestavino - glas Hannah Mancini.V brk pomislekom o vztrajanju pri projektu Eurosong je napočil čas za kuharijo. Kajti pri nas prisegamo na recepte. V slogu: ščepec elektronike, ker je slavila lani, pa vendarle ne preveč, saj mora biti skladba dovolj pop, da gre v uho, a pri tem ne pozabimo na ekscentričnost, kajti lani je tretje mesto presenetljivo osvojila albanska predstavnica, in tako naprej vse do esence pesmi, ki “nas” bo predstavljala na Švedskem.

Danilo Kocjančič, glasbenik in kitarist, ki je podpisal najbrž največ vsesplošno znanih domačih uspešnic, jim pri tej kuhariji ne bi mogel biti v pomoč. Avtor skladb Amerika, Dober dan, Veter z juga, Znam živet' na tleh, Črta, Si še jezna name, Senca, Poišči me in številnih drugih, ki od nedelje v spomin nanj odmevajo iz radijskih sprejemnikov, namreč med skladanjem ni razmišljal o receptu za uspešnico. Tako kot bi se zgrozil ob solzavo patetičnem nekrologu, je s sumničavo sprejemal vprašanja o nastajanju hitov. In nanja najpogosteje odgovarjal z iskrenim “ne vem”. Sam resnično ni vedel, od kod so vanj prihajale melodije, ki so ga preživele. Brez zamere je sprejemal tudi občasne očitke, da si je kak takt sposodil pri katerem še večjem mojstru. Danilo ni filozofiral, ne v odgovorih na novinarska vprašanja ne v glasbi. Kar je imel povedati, je tako z besedami kot z melodijo povedal preprosto. Član zasedb Kameleoni, Prizma, Bazar, Halo in nazadnje Danilo Kocjančič & Friends bo ostal v spominu tudi kot avtor skladb za Slovensko popevko, Emo, MMS, a se mu je to početje, kot je prostodušno priznal leta 2005 v Primorskih novicah, “malo zagabilo”. Oder ga je po obdobju, ko so ga mnogi dojemali predvsem kot avtorja skladb, ki v navezi z Mefom odkriva nadobudne pevke, od Tinkare, Lare, Polone do Aleksandre, znova premamil. Pesmi si je vzel nazaj, a brez utvar. “Da vam povem, jaz nisem ne vem kakšen vokalni solist, ampak vedno si pravim: tako kot Pero Lovšin pa lahko zapojem,” je za nasmehom dejal leta 2005, ko je pripravljal ploščo Danilo poje Kocjančiča. In res, Kocjančič je odtlej veliko pel in živel predvsem za glasbo. Še pred nekaj dnevi je razmišljal predvsem o plošči, ki naj bi (in morda tudi bo) izšla še letos.

A resnici na ljubo dvomim, da se je ob eurosongmaniji kdo spomnil nanj. Pa vendarle, če te dni resnično iščejo recept, ga lahko najdejo tudi pri njem: kar počneš iz ljubezni, počni do konca, s strastjo, pogumom in brezpogojno predanostjo. Kdor je bil na njegovem zadnjem koncertu v Pivki, kamor so ga ob svoji 20-letnici povabili glasbeni prijatelji iz skupine Ana Pupedan, ve, kaj omenjeni “recept” pomeni: kakor velja za vso kulturo, ki jo te dni slavimo, ima čudovito lastnost - imun je na pozabo.

MAJA PERTIČ GOMBAČ