Dati besedo

V teh dneh na Primorskem v vsej svoji žlahtnosti in plemenitosti gnezdi beseda. Snovanja pesnikov in pisateljev so na festivalu Sanje v Medani prejšnji teden polnila Goriška brda, pojutrišnjem se bo v svet razprla jubilejna, 25. Vilenica.

Vsak festival je zares doma, ko ga za svojega sprejmejo domačini. In četudi se je medanskemu zgodilo, da je v začetku letošnjega leta obvisel v zraku, lahko danes, ko je prva izdaja pod streho, rečemo, da se je uresničil zaradi trme, želje in vztrajnosti vseh lokalnih organizatorjev, založbe, ki je sprejela izziv, v veliki meri pa tudi, ker ga je v svoje naročje z neizmerno naklonjenosti vzelo prav domače občinstvo.

Pri vseh tovrstnih pobudah je namreč soudeleženost lokalne skupnosti izjemno pomembna. Gre preprosto za to, da ljudje, ki tam živijo, začutijo, da je to dogajanje njihovo. Da je pripravljeno z mislijo nanje, da jim prinaša nekaj, za kar njegovi snovalci menijo, da je dragoceno in vredno. Študentska založba je ne glede na to, kakšno je bilo slovo, Medani zapustila dobro doto. V več kot desetletju zgrajena navezava med poezijo, vinom in Medano se je usedla v zavest in ušesa javnosti. Zdaj pod murvo raste nov festival, volje in zamisli je veliko, če se bodo besede organizatorjev uresničile, bodo Sanje v Medani prihodnje leto besedo nesle v še katero briško vas.

Odločitev, da festival v Brdih, ne glede na vse, ohranijo, je vsega spoštovanja vredna. Kajti literarni festivali pravzaprav dajejo besedo - iz notranjih svetov pesnikov in pisateljev jo nosijo k ušesom in srcem občinstva. O svoji besedi z obiskovalci govorijo avtorji, ki z njo vse življenje sobivajo.

In v času, ko iz družbe, v kateri živimo, dan za dnem dobivamo jasna sporočila, da dati besedo, velja toliko kot nič, je snovanje dogodkov, ki v središče postavlja umetniško besedo, pomembno bolj, kot se na prvi pogled zdi. Ker je prav druženje z neskaljeno, močno in izpovedno pisano besedo pravzaprav stik s svobodo. Z očmi tistih, ki vidijo globlje in dlje.