Davčna enačba

Nujno potrebujemo nekaj več kot 200 milijonov evrov. To je vse, kar vemo. Vsaj zdi se tako, glede na vsa v zadnjih mesecih videna eksperimentiranja, kako do tega denarja priti.

Ko je v postopku priprave zakona o davku na nepremičnine že kazalo, da se bo davčno breme za katero od družbenih skupin povečalo, za drugo pa zmanjšalo, je čez kak teden prišel v javnost nov predlog, ki je stvari obrnil na glavo, nato pa spet tretji predlog, ki je spet napovedoval nove rešitve. A vse poti so peljale k istemu cilju; k nekaj več kot 200 milijonom evrov.

Tako je z enačbami. Če veš, kaj mora slediti enačaju, moreš temu prilagoditi spremenljivke pred njim. Če zmanjšaš spremenljivko a, moraš povečati spremenljivko b ali pa, denimo, uvesti še spremenljivko c in še nanjo prenesti del vrednosti.

Vendar življenje v parlamentarni demokraciji ni logična matematika. Mnoge spremenljivke na tej strani enačaja so v preteklosti resda na ugoden način prišle do prevelikih lastniških stanovanj, a danes zaradi brezposelnosti, nizkih plač in pokojnin nimajo niti za hrano. V obalnih občinah bo davek še večji tudi zato, ker cene nepremičnin v tem delu države dvigujejo vikendaši z drugih delov Slovenije. Mnoge spremenljivke so prebrisane in se bodo višjemu davku na nerezidenčne nepremičnine izognile tako, da bodo na drugem naslovu prijavile katerega od družinskih članov. Državi tako utegnejo ostati le stroški za vodenje podatkov o rezidenčnih objektih. Potem so tu spremenljivke, ki za to, da na kmetijah in v podjetjih ustvarjajo dodano vrednost, potrebujejo velike površine. Obstaja še spremenljivka, ki se lahko legitimno sklicuje na ustavno pravico do svobode veroizpovedi ...

Četudi soglašamo, da je novi davek legitimen, se enačba, kot jo je pripravila vlada, ne bo izšla. Nedomišljeni davek bi lahko ustvaril še več revežev, povzročil propad podjetij in še povečal brezposelnost. V proračunu bi res pisalo, da smo pobrali 200 milijonov, a kaj, ko bi na drugih koncih zazevale nove luknje.