Davek na izgovore

Vlade so uvajanje novih davkov doslej vedno upravičevale s plemenitimi razlogi. Imamo denimo trošarine, da bi manj pili in kadili, davek na igre na srečo, da ne bi prezgodaj pognali premoženja, ali razdelane stopnje davka na motorna vozila, da bi kupovali varčnejše in okolju prijaznejše avtomobile, ki ne omogočajo smrti na avtocesti pri hitrosti 290 kilometrov na uro.

Ampak ta običaj je očitno opuščen. Pri davku na nepremičnine nas ministri kljub nekaterim šibkim glasovom o domnevni potrebi po redu in disciplini ne skušajo ne vem kako zavzeto prepričevati, da so ga uvedli zato, da državljane rešijo pred njihovo lastno neumnostjo.

So mlačni, ker mislijo, da izgovor tokrat tako ali tako ne bi zdržal? Zveni smiselno. V državi, kjer ministri padajo zaradi črnih gradenj in je vrednost nepremičnin določena po škandaloznem in napak polnem popisu, kjer mnoge občine še vedno nimajo temeljnih prostorskih dokumentov, kjer se množijo prazna stanovanja, ki jih nihče ne more kupiti, opuščene tovarniške hale, v katerih nima kdo delati, in betonski kolosi, ki jih nima kdo dokončati, v državi, ki omogoča, da Vitoslav Türk ne bo plačal nikakršnega davka za svojo vilo, ker ta uradno pač ne obstaja, bi bilo smešno govoriti o uvajanju davka, ki bo uredil razmere na nepremičninskem trgu. Ampak absurdnega se naši oblastniki, tisti, ki grozijo s trojko, ne da bi sploh vedeli, kaj to je, ne ustrašijo.

Razlog za opustitev vljudnega predgovora o koristnosti davka je zato verjetno, žal, v tem, da se politikom zdi logična in pravilna odločitev za nove obremenitve državljanov in podjetij z golim namenom polnjenja proračuna. Iz katerega, med drugim, denar črpa banka, ki je podjetniku z desetimi slabimi krediti odobrila enajstega, in nasedli energetski projekt, ki ga preiskujejo kriminalisti. Dopustiti politiko, ki se ji niti izgovori ne zdijo več potrebni, pa bo državo stalo krepko več kot 240 milijonov.