Dediščina

Za zaplete in težave, ki spremljajo uvajanje zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, nisem kriv. Le nasledil sem jih od svojega predhodnika, pravi novi minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak.

Dediščina zapletov, padlih reform in neizpeljanih načrtov Pahorjeve vlade za oživitev gospodarstva in povečanje zaposlenosti je bogata.

Vizjak pravi, da je njegovo ministrstvo kot nekakšen strelovod za rešitve, ki so jih sprejemali drugi resorji. Njegovo ministrstvo je žal tudi strelovod za vse polomije tranzicije; strelovod za načrtno izčrpavanje podjetij, za kraje in lakomnost neodgovornih lastnikov kapitala. Delavci in socialno šibki ljudje, ki jih je opeharil celoten sistem, od vrtca do prazne pokojninske blagajne, iščejo pomoč prav na Vizjakovem resorju.

O tem, ali je Vizjak le dedič tistega, kar mu je pustila prejšnja vlada, ali pa je njegova stranka SDS to dediščino tudi aktivno soustvarjala, ko je, denimo, nasprotovala sprejetju reform, bi seveda lahko razpravljali. A tudi brez iskanja krivcev za nazaj bo treba najti pot za naprej. Pri razmišljanju o prihodnosti pa se spet lahko vprašamo, ali bodo zdaj ukrepi vlade preveč desni.

Odločitev nove vlade, da se najprej loti reforme trga dela, je treba razumeti v sklopu širokih prizadevanj za oživitev gospodarstva.

Gospodarsko ministrstvo bo k temu prispevalo še zakone za znižanje davka na dobiček, za davčne razbremenitve novih podjetij in morda tudi za uvedbo sporne socialne kapice. Finančno bo morda podjetjem olajšalo pot do najemanja kreditov tudi s tem, da bo s prodajo državnega premoženja znižalo dolg in obresti države ...

Pri vseh teh posegih bo potrebna budnost opozicije pa tudi strogost in hkrati razumnost sindikatov. V nasprotnem primeru bi namreč lahko čez štiri leta dediščino Janševe vlade merili s tem, koliko socialne države smo v tem času izgubili in kako so se na njen račun bohotili interesi kapitala.