Dediščina ni cokla

V Sloveniji smo v zadnjih desetletjih zgradili razmeroma malo novih stavb, s katerimi se bodo lahko pohvalili tudi naši zanamci. Posebej to velja, če sodobnost primerjamo s preteklimi obdobji. Hkrati pa po vsej državi nezadržno propadajo mnogi gradovi, če druge kamnite dediščine niti ne naštevamo.

Stara stavba je danes cokla razvoja. Ne le za preproste ljudi, ki morajo morebitne arheološke raziskave financirati sami, ampak tudi za kulturniško elito. Zato veliko raje kot v stare zidove vlagamo v performanse in inštalacije. Čeprav se tako radi ponašamo s kulturo kot hrbtenico naroda in nacije, pa je kultura velikokrat samo izgovor za politične argumente na povsem trhlih nogah.

Dobro bi bilo, če bi se vsi, ki so odgovorni za kulturno dediščino, od politikov do kulturnikov, malce ozrli naokrog. V mnogih tujih deželah bi namreč lahko videli, kako se lahko dediščino ohranja in hkrati služi. Avstrijci so eden od dveh tehnološko najzahtevnejših del Južne železnice (Semmering) spravili na Unescov seznam. Mi pa drugega, kraškega dela, ne uspemo niti toliko zaščititi, da ne bi kar povprek uničevali poldrugo stoletje starih kamnoseških mojstrovin.

Betonirati je najlažje in najhitreje. A tudi najgrše. Na srečo mnoga betonska skropucala ne bodo zdržala tako dolgo kot je zdržal kamen. A vendar jih bomo morali najprej - grde - gledati nekaj (deset)let(ij), potem pa še precej vložiti, ko bo treba beton rušiti. Če to seštejemo, ugotovimo, da beton sploh ni več najcenejši.

Kraška in Bohinjska železnica nimata samo velikega prometnega pomena, ampak tudi velik neizkoriščeni turistični potencial. Res je, da turizem denarja ne bo prinesel tako hitro. Res je, da novcev ne bo tako veliko kot pri megalomanskih betonskih projektih. A moramo se zavedati, da pri slednjih zaslužijo predvsem posamezniki. Pri turizmu pa zaslužek doseže veliko več ljudi in trajno razvija celotno skupnost.