Dejansko stanje

Šparanje, vsakršne vrste, je toliko preprostejše, kolikor dlje si in kolikor mehkejši je stol, na katerem sediš.

V Sloveniji smo že zdavnaj, na domala vseh področjih življenja, uveljavili politiko mehkih stolov. S celofanom trikrat ovili procese odločanja, tako da se komaj še vidi obrise odgovornosti. Do skrajnih meja zbirokratizirali najbolj preproste postopke, zabetonirali v marsičem povsem nesmiselna pravila in na koncu v ta čuden konglomerat spustili dovolj megle, da prebrisani vedno uspešno pridejo do konca labirinta. Pošteni pa nikoli.

Če bi res hoteli uspešno, prožno, delujočo, vitalno družbo, bi morali imeti prvo in predvsem zadnjo besedo ljudje s prašnimi čevlji in odkritim obrazom. Inšpektorji, policisti, tožilci, cariniki, zdravniki. Tisti, ki so s človeškimi napakami in bolečino najbolj neposredno soočeni, tisti, ki v imenu države delijo tako kazni kot tolažbo in v imenu države tudi sprejemajo tako hvaležnost kot jezo. Slednjo, prav gotovo, veliko pogosteje.

Ampak ni tako. S težkim srcem sprejete odločitve teh moških in žensk cefrajo in obračajo v steklenih palačah, jih razlagajo v živčnih televizijskih oddajah, jih izpostavljajo jezi kršiteljev. Se od njih distancirajo, jih spreminjajo, vračajo pošiljatelju in nazadnje tako izmaličijo, da se sploh ne ve več, kdo je pravzaprav kršil zakon in kdo ga izvaja.

Vse to se počne v imenu širšega pogleda in sorazmernosti ukrepov, zaščite zakonitosti in dolgoročnih ciljev. In vseh drugih napuha polnih velikih besed, ki so na koncu, pa naj bo hote ali nehote, le krinka za poceni mešetarjenje in branjevsko izsiljevanje, v katerem, glej hudiča, vedno zmagajo isti. Vsi ostali pa šparajo.

Dokler bo tako, bomo država na črno zgrajenih dvorcev, limuzin na lizing in neplačanih računov, država, v kateri bodo še zadnji pogumni izgubili voljo do življenja.

To je edino dejansko stanje, ki ga je potrebno ugotoviti.