Delavski štab v Istri

Če se je za večino Slovenije včerajšnja novica dneva glasila, da je Chuck Norris obiskal glavno mesto naše podalpske dežele, je v Istri odmevala vest, da je nekdanji vidni član Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Goran Lukič v Kopru odprl prvo podružnico delavske svetovalnice.

Goran Lukič ni tako priljubljen kot Chuck Norris in še ni premagal ljubljanskega zmaja, kar je Norrisu uspelo te dni, medtem ko se je s soprogo “na skrivaj” potepal ob Ljubljanici. Morda pa bo prav Lukič nekega dne odsekal glave luškemu zmaju, kar je projekt, tako zahteven kot drugi tir in TEŠ 6 skupaj ter se ga ne upa lotiti niti mojster borilnih veščin.

Ni skrivnost, da Lukiča ne marajo sleparski delodajalci, ki si na hrbtih delavcev gradijo vile, medtem ko Maurizio in Mujo kamajda plačujeta položnice. In ni presenetljivo, da je po letu dni delovanja v Ljubljani delavska svetovalnica prispela prav v Istro. Seveda je Goran Lukič s sodelavci ni odprl zato, ker pričakuje, da ne bo imel dela. Prav nasprotno. In če se spomnimo, da njeno odprtje sovpada z obletnico smrti tovariša Tita in obujanjem spominov na vse, kar so delavci nekoč imeli in kasneje tudi izgubili, je Lukičev prihod več kot pomenljiv.

Kdo si bo vsak četrtek podajal kljuko na Kidričevi ulici v Kopru? Gotovo luški delavci, zaposleni pri izvajalcih pristaniških storitev (IPS), ki imajo manj pravic in več obveznosti od tistih, zaposlenih neposredno v Luki Koper. Tam bodo gradbeni delavci in tisti, ki še vztrajajo v samozaposlitvah, čeprav je splošno znano, da s.p. ni več kratica za samostojnega podjetnika, temveč za socialni primer, kateri niti po opravljenem delu ne prejme plačila. V delavsko svetovalnico bo prineslo zgarane gostince, ki se znajo turistom smehljati v več jezikih, čeprav odnesejo domov minimalno plačo ter še dva beliča, na črno dana na roko.

Vrata so odprta, le dvigniti se je treba in zapustiti kavč, ki - četudi udoben - prav nesramno kvari hrbtenico.