Deli in vladaj

Premier zaposlenim v šolstvu, zdravstvu, javni upravi ... vseskozi polaga na srce, naj ne bodo sebični in se raje zamislijo nad tem, kakšne so razmere v zasebnem sektorju, kjer delavcem ne le zamrzujejo plač, ampak jih čez noč vržejo na cesto. In človek, ki je zaposlen v zasebnem sektorju, se začne ob teh Pahorjevih besedah še sam jeziti na te “javnosektorske zajedalce” ...

Na temelju medsebojnega sovraštva med različnimi skupinami zaposlenih lahko nato vlada gradi, kar koli se ji zahoče. Ni se ji treba truditi, da bi izboljšala razmere in varnost zaposlitve ter zaščitila delavske pravice zaposlenih v zasebnih podjetjih, pač pa si lahko privošči, da (celo ob kančku privoščljivosti iz vrst delavcev v podjetjih) privije javne uslužbence, zadnje, ki še imajo socialne pravice. Skratka: vladi ni treba poskrbeti, da bi vsi ljudje živeli boljše, dovolj ji je doseči, da vsi živijo približno enako slabo.

Ob stopnjevanju sovražnosti med zaposlenimi v udobnem javnem sektorju ter krutem realnem gospodarstvu pa ljudstvo sploh ne opazi, da vlada pušča ob strani druge možnosti za povečanje prilivov v proračun. O obdavčitvi luksuza, denimo, se tu in tam kaj reče, naredi pa bolj malo. Nevaren za demokratično družbo, je tudi način spreminjanja zakona o plačah v javnem sektorju. Ker zaradi premalo podpisov sindikatov ni bilo moč uveljaviti zamrznitve, je DZ preprosto spremenil pravila, tako da že obstoječe število podpisov to omogoča.

Pustimo ob strani nepopustljivost stavkovnih zahtev sindikatov javnega sektorja. V zakup je treba vzeti, da sindikati vedno zahtevajo več, kot je možno. Če se strinjamo z njimi ali ne, pa bi nas moral skrbeti opisani pristop oblastnikov. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker pri nekaterih poklicih znotraj javnega sektorja logika znižati stroške, da bi povečali konkurenčnost, ne deluje. Nihče si namreč ne želi, da bi bila, na primer, njegova izobrazba in zdravje poceni izdelek šolstva in zdravstva.