Demitizacija lika in dela

Imenovanje Srečka Katanca za selektorja slovenske nogometne reprezentance ni, po drugi strani pa je presenečenje. Njegovega prihoda so si želeli vsi: navijači, strokovna javnost, mediji, nogometna srenja, še najbolj pa predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin, za katerega je to velika zmaga. Karkoli si mislimo o pogreti juhi, je ta odločitev v tem trenutku najboljša, čeprav se Katanec po sporu v Južni Koreji ni ravno proslavil. Ambiciozno zastavljene zgodbe v Atenah, v Skopju in v Združenih arabskih emiratih so klavrno propadle.

A ima tvorec slovenske nogometne pravljice izpred več kot desetletja pri nas status legende in neomajen ugled. In prav v tem je bila največja ovira za sklepanje sodelovanja, saj je možnosti, da bi Katanec iz te zgodbe izšel kot zmagovalec, zelo malo. Bolj verjetno je, da bo s to vlogo demitiziral svoj lik in delo. Zato je njegov “da” snubcu Čeferinu presenetljiv, poguma mu res ne gre oporekati. Slovenija je namreč v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v težkem položaju. Še bolj kot rezultatski izkupiček je zaskrbljujoča dediščina, ki jo je zapustil Slaviša Stojanović. Slovenska reprezentanca trenutno nima prepoznavnega koncepta, ni selekcionirana in je v razsulu.

Slednjega bo Katanec, ki prisega na red in disciplino, znal preprečiti, a za sestavo udarne enajsterice potrebuje čas, ki pa ga ni na razpolago. Z izjemo prvega napadalca Tima Matavža in zadnjega branilca slovenskih vrat Samirja Handanovića nima jedra reprezentance. Prav nekakovost branilske vrste je bil eden pomembnejših razlogov za Katančevo cincanje. Drugi sliši na ime Zlatko Zahović, ki ima ob sebi močan štajerski lobi in je prihod Katanca v svojem diplomatskem slogu sicer pozdravil, a bo moral še potrditi, da ni pri tem držal fige v žepu.

Če drugega ne, bo imenovanje Katanca za selektorja vzbudilo val optimizma, vznesenosti in nove energije, česar ne potrebuje samo slovenski nogomet, temveč vsa slovenska družba.