Demokrati so si zadali avtogol

Odstop Joeja Bidna od kandidature za ameriškega predsednika na novembrskih volitvah je sam po sebi pravilna odločitev, a je občutno prepozna. Ker to ni bila njegova intimna želja, temveč je bila izsiljena s političnimi in finančnimi pritiski, vse skupaj kaže na dogovor demokratske oligarhije, ki naj bi iz ozadja upravljala z washingtonskimi centri moči. Torej prav na to, na kar Trump opozarja že od vstopa v prvo volilno kampanjo pred osmimi leti - da gre za zaroto bogatih liberalcev in zvezne politokracije, ki ne mislijo na Američane, temveč zgolj na svoje žepe in uveljavljajo svojo ideologijo.

Še pred mesecem dni je bil boj za mandat v Beli hiši povsem odprt, toda nato je šlo republikancem vse kot po maslu, saj jih je Trump združil pod svojo zastavo, njihovi nasprotniki pa so pokazali neodločnost, neenotnost in spremenljivost svojih stališč, prav tisto, kar si uspešna politika, predvsem to velja za ZDA, ne sme dovoliti.

O tem, da aktualni predsednik peša tako fizično kot kognitivno, se je vedelo že najmanj dve leti, a je njegov krog te težave skušal prikriti. Vse seveda v funkciji, da se premaga Trumpa.

Demokrati niso izgubili samo kandidata, na katerem so gradili svojo strategijo in politiko, temveč so izgubili verodostojnost pri zahtevnejših volilcih. O starostnih težavah aktualnega predsednika se je vedelo že najmanj dve leti, že samo ob posnetkih njegovih nastopov in pogovorov je bilo jasno, da peša tako fizično kot kognitivno. A sta njegov ožji krog in tudi širše vodstvo demokratske stranke te težave skušala prikriti. Še več: mediji in takoimenovana neodvisna javnost Bidnove kandidature nista problematizirala in sta jo nekritično podpirala do zadnjih trenutkov. Vse seveda v funkciji, da se premaga Trumpa in da ima prav Biden, kakršenkoli že je, za to največ možnosti. Ta konformizem se jim je vrnil kot bumerang: še enkrat se je pokazalo, da prav nenačelnost liberalnega tabora ponuja največ goriva za vzpon trumpov in njemu podobnih omejenih populistov.

Paradoks vsega skupaj je, da Bidnova predsedniška zapuščina sploh ni tako slaba: ameriškemu gospodarstvu gre dobro, s protekcionizmom je zajezil kitajsko ekspanzijo, uvedel je kar nekaj socialnih programov, normaliziral je odnose z evropskimi zavezniki ... Morda bi bilo res najbolje, da bi demokratsko predsedniško nominacijo ponudili dosedanji podpredsednici Kamali Harris. V tako polariziranem političnem okolju, kot je ameriško (kar velja tudi za slovensko, francosko, britansko, italijansko ...), je namreč bistveni motiv volilca glasovanje proti. Trump je v delu volilnega telesa tako odbijajoč, da njegov protikandidat ne potrebuje bleščečega programa. A kaj, ko podobno velja tudi obratno: demokratska oligarhija ni prav nič manj odbijajoča. Zmagovalec bo torej tisti, ki bo deloval manj odbijajoče.