Denar

Mi je ondan v knjigarni pod roke prišla lepa, velika knjiga, debela, razkošna, s krasnimi ilustracijami, pozlačenimi platnicami. Pa sem jo obrnil, na njenem hrbtu poiskal ceno. Jo skušal poiskati. Brskal sem, spet in spet z očmi prečesaval hrbet, naslovnico, sprednji in odzadnji zavihek, vse, naprej in nazaj, a nikjer ničesar. Da ne bi sitnaril le sebi, kajti to zna biti zoprno početje, sem pozval knjigarnarja, dregnil vanj z vprašanjem, ali ni natisnjena cena danes že kar nekakšna obveznost ali vsaj lepa šega. Skušal je pomagati, v zadregi obračal knjigo, ponavljal že znan postopek, pa nič. In tako sva družno prituhtala do spoznanja, bržčas pravilnega, da na tole knjigo založnik cene ni natisnil, ker je presodil, da kaj tako posvetnega pač ne sodi na veličastno umetnino. Že omemba evra bi skazila sozvočje lepote in krasote in pozlate, vsa estetika bi šla v maloro, če bi okrog nje šarili z denarjem, ki je - to vemo vsi, naj si lepo in krasno in pozlačeno knjigo lahko privoščimo ali ne - umazan.

Isto reč opažam na domala vseh vabilih, s katerimi koncertni organizatorji in kulturniške ustanove in taka in drugačna društva bašejo elektronske poštne nabiralnike: skorajda nikoli ne napišejo, koliko bo obiskovalec moral odšteti za vstopnico. Saj vem: se ne spodobi, pleteničenje z denarjem bi odgnalo ljudi ...

Kajti največji tabu naše dobe ni seks, največji tabu niso droge in niti bolezni, marveč - denar! Kakor je edina prepovedana beseda v uganki prav tista ključna, o kateri uganka govori, tako je v kapitalističnem vsakdanu bolje molčati o denarju, sveta vladarju. Ne pustite se zavesti medijskemu plesu okrog tajkunov in privatizacij in odpravnin, kjer takih in drugačnih zneskov kajpak ne manjka, ampak si raje postavite preprosto vprašanje: kolikim ljudem ste pripravljeni “zaupati” - že tale glagol je izdajalski! - znesek na svojem bančnem računu? Kdo vse ve, kolikšna je vaša plača? Naredite preizkus: na kavi prijatelja mimogrede vprašajte, koliko zasluži. Boste videli.

Nikar pa ne počnite, kar sem si v trenutku nespameti privoščil zadnjič: znanec me je na ulici pobaral, kako kaj, kako v službi in tako naprej, pa sem resnobno pobentil: “Eh, v tem novinarstvu res ni prihodnosti, veš, sploh pa se mi za tistih tri tisoč evrov na mesec vse skupaj zdi za malo!” Pravijo, da šale ni dobro pojasnjevati, a tule je bilo nujno ...

Ne, z denarjem se danes ne hecamo. Jemljemo ga resno, še več - intimno. Celo intimneje od tistega, čemur pravimo intima. Že tako daleč smo, da človek med lulanjem ob plotu okrog sebe terja manj prostora kakor med dvigovanjem denarja z bankomata.

Ko sem onemu knjigarnarju šaljivo navrgel, da je lepa, velika, zlata knjiga najbrž kar zastonj, če na njej ni cene, se je komaj za spoznanje nasmehnil in nič šaljivo odkimal. Sem prikimal in odšel.