Denarja ne iščejo več pod žimnico

Časi, ko smo imeli prihranke zapisane v hranilnih knjižicah, vključno z vsemi dvigi in pologi, niso tako oddaljena zgodovina. Plačilni promet je potekal v fizični obliki in možnosti zlorab praktično ni bilo. Še največja grožnja so bili tatovi, ki so znali “izvohati” prihranke pod žimnico ali v kakšnem drugem kotičku. To znajo še danes, le da niso edini, še zdaleč pa ne najbolj iznajdljivi.

Danes so velika grožnja zasebnim in podjetniškim računom virtualni tatovi, hekerji, ki odlično poznajo računalniško drobovje in vse možnosti, ki jih nudi splet, z vsemi luknjami vred. Če k temu dodamo še človeško naivnost in neznanje, je recept za praznjenje računov skoraj popoln. V zadnjih letih se pojavljajo nove in nove oblike spletnih prevar, s katerimi goljufi selijo denar na svoje (skrite) račune. Ti so v večini primerov neizsledljivi, prav tako kot njihovi lastniki.

Danes so velika grožnja virtualni tatovi, ki odlično poznajo računalniško drobovje in vse možnosti, ki jih nudi splet.

Hekerji vdirajo v spletno pošto podjetij, ustvarjajo navidezne spletne strani, v imenu direktorjev, ki o tem v resnici ničesar ne vedo, naročajo nakazila večjih zneskov ... Spletna tveganja prežijo na vsakem koraku in kot pribito drži, da danes za virtualno poslovanje še zdaleč ni dovolj osnovno znanje informatike. Ob najmanjši neprevidnosti ali nepozornosti lahko tudi na sto tisoče evrov in še mnogo več za vedno izgine v nič.

Nič drugače kot v poslovnem svetu ni pri zasebnem poslovanju z denarjem. A kaj, ko se zalomi že pri tako preprosti zadevi, kot so bančne kartice. Kljub številnim opozorilom, naj ljudje ne hranijo bančne šifre skupaj s karticami, to še vedno počnejo. In tatovi, ki ukradejo denarnico, začnejo prazniti račun. Druga zgodba so protivirusne zaščite na domačih računalnikih, za katere mnogi ocenjujejo, da so nepotreben strošek. V primeru vdorov pa prepozno ugotovijo, da bi bil ta strošek zanemarljiv. Najdejo pa se tudi mnogi, ki brez premisleka zaupajo številko svojega bančnega računa neznanemu pošiljatelju elektronskega sporočila. Nato pa so zgroženi, ker denar izgine.

Odkrivanje spletnih prevar ni preprosto. Storilci so iznajdljivi, v večini primerov sploh niso v Sloveniji, prav tako ne računi, na katere selijo denar. Za seboj ne puščajo sledi in če jih že, jih bistveno manj kot tisti, ki razstrelijo bankomat, da pridejo do gotovine ...