Deset evrov za koncert? Pfff ...

Kot moji sovrstniki sem v najstniških letih vsak teden nestrpno pričakoval “tisti novi Brecljev plakat” za “še en hardcore koncert v MKC-ju”. Živa glasba se je med vikendi izvajala tako rekoč v vsakem kotičku Kopra, pa tudi Izole, Pirana in Ankarana. Pred poletjem smo ravno tako nestrpno pričakovali najave nastopajočih na festivalih, kot so JEFF, Pandemonium, Bunkerfest, pa tudi tistih bolj eminentnih Metalcamp in Punk Rock Holiday. Še danes je na nek žalosten način tako, le da so te prireditve manj cenjene. Preden zavijete z očmi - to ni še eden tistih “nič več ni tako, kot je bilo” zapisov, ki ste jih vajeni od raznih indie-nostalgikov in jeznih kulturnih dinozavrov na družbenih omrežjih. Ne. Govora je o postcovidni realnosti, ki nas je pripeljala do stanja - vsemogočni Kdorkoli, oprosti mi, da to govorim - prenasičenosti kulturnih dogodkov. Zdaj bi vsi vse. Na eni strani imamo izstradano publiko, na drugi pa vsako leto nekaj več nadebudnih organizatorjev, ki s praznimi denarnicami in polnimi glavami idej izpolnjujejo razpisne dokumentacije, sredstev pa dobijo nekaj manj kot za mišji drek.

Težava ni v komisiji, ki dodeljuje sredstva, temveč v razpisnih mehanizmih. S predpotopnim razpisnim mehanizmom, kot ga poznamo v Istri, si niti najbolj prekaljeni organizator - saj veste, tisti, ki bo s tisoč evri pripravil dvodnevni festival - ne more privoščiti prirejanja dogodka. Na točki, ko mora občina dodeliti sredstva vsakemu, ki je pravilno izpolnil razpisne obrazce, se denar porazgubi. V teh primerih nastradajo tradicionalne prireditve. Hej, odločevalci, če razmišljate o prenovi razpisnih mehanizmov, prosim, prestavite v šesto!

“Kulturno zastonjkarstvo nas je pripeljalo do točke, ko niti glasbenega ustvarjanja in živih dogodkov ne cenimo tako, kot si ti zaslužijo.”

Živa glasba in z njo povezani dogodki so manj cenjeni tudi med občinstvom. V obdobju postcovidne prenasičenosti dogodkov se povprečni obiskovalec koncertov najraje odloči za tistega, ki nudi brezplačen vstop ali ima najnižjo vstopnino. Kar je razumljivo; najslajše je tisto, kar je brezplačno. Toda vse ima svoje posledice. Kulturno zastonjkarstvo nas je pripeljalo do točke, ko niti glasbenega ustvarjanja in živih dogodkov ne cenimo tako, kot si ti zaslužijo. Četudi dogodek prireja javni zavod, bi morala biti vstopnina vsaj približno enaka tisti, ki jo zaračunava zasebni organizator. Zakaj? Ker se z brezplačnimi dogodki in “simboličnimi” vstopninami dela škodo zasebnemu sektorju, ki od tega živi. Tistemu zasebnemu sektorju, ki je omogočil, da je v Kopru nastopil Manu Chao. Tudi tistemu sektorju, ki glasbo ustvarja zato, da preživi. Tistemu, ki ozvočuje, oblikuje luči, ki toči, ki čisti in lepi plakate. Ja, glasba stane.