Deset let zatem

Na valentinovo pred desetimi leti, torej leta 2001, ki je v svetu bolj znano po 11. septembru, ko se je z napadom na newyorška dvojčka začela nova era svetovne zgodovine, so Slovenci v Italiji dobili dolgo pričakovani zaščitni zakon. Šlo je le za las, ko je bila manjšini naklonjena Prodijeva vlada že v zadnjih zdihljajih. A je šlo, kljub 1500 amandmajem, s katerimi je poskušal Roberto Menia potopiti zakon. Takrat so predstavniki manjšine v senatu z aplavzom pozdravili sprejem zakona, zato so jih izgnali iz dvorane.

Danes, deset let zatem, so drugi časi. V manjšini pravijo, da bi jim bilo brez zaščitnega zakona veliko hujše, kot jim je. Veliko so dobili, a še več bi lahko, če bi bili enotni in če bi se tako srčno borili tudi za izvajanje zakona, kot so se za njegovo sprejetje. V tem obdobju so določili območje, kjer naj bi zakon izvajali, a italijanska stran ni hotela vanj vključiti Trsta, Gorice in Čedada. Slovenci tudi po tisoč in več letih ostajajo zunaj mestnih obzidij latinskega sveta.

V desetih letih so se izboljšali tudi odnosi med Italijo in Slovenijo, vsaj na visoki meddržavni ravni. V manjšini radi izpostavljajo zlasti lansko srečanje med predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške, ki da je bilo prelomno. Z obiskom Narodnega doma in obeležja eksodusu Italijanov iz Istre in Dalmacije so predsedniki položili obliž na rane iz preteklosti. Koliko časa bo držal, je težko napovedovati. Zadnji dogodki s sramotilnim napisom na fojbi pri Bazovici (“Nobenega spomina za fašiste ...”) in objava fotografij tržaške nagice v slovenskem Playboyu z izzivalnim naslovom “Trst je naš”, kažejo, da smo še daleč od popolne in iskrene normalizacije odnosov ob meji. Kar bi, denimo, v Ljubljani ali Rimu sprejeli kot navadno pobalinstvo ali petelinjenje, dobi ob meji nenormalne dimenzije mednarodnega konflikta. Vsako poslabšanje odnosov ob meji pa na svoji koži najprej občutijo pripadniki manjšine. Pred sovraštvom jih ne zaščiti noben “zaščitni zakon”.