Deset milijonov

Toliko bi v državno denarnico kapnilo, če vlada sprejme in poslanci potrdijo predlog o zvišanju davka na dodano vrednost za časopise in revije.

To je denar, za katerega se da prirediti kar razkošen pogreb. Za zdaj še. A morda bo finančni minister že v naslednji proračunski razpravi na mizo vrgel predlog zvišanja DDV za pogrebne storitve, ki se za zdaj še držijo na seznamu nižje obdavčenih. Kar pomeni, da si raztrgani časopisi še lastne smrti ne bodo mogli privoščiti.

Kaj je naslednje na vrsti? Bonboni? Semenski krompir? Povoji in obliži? Knjige? Kruh in mleko? Nabor obdavčenega z 8,5 odstotki ni neskončen. A je dovolj pester, da ministrski zbor lahko z njega vedno znova izbere orodje, s katerim bo dobil po ušesih ta ali oni. Zdravniki, ki imajo previsoke plače, farmacevti, ki si polnijo žepe s provizijami, kmetje, ki izkoriščajo subvencije, trgovci, ki si zaračunavajo previsoke marže, potratne kulturne ustanove in zasanjani založniki, da o zapitih pisateljih niti ne govorimo.

Če naslednje leto v Sloveniji propadeta časopis ali dva, bo predviden dodatni davčni priliv nekoliko manjši, nekaj deset brezposelnih bo dobilo denarno nadomestilo in nekaj deset tisoč Slovenk in Slovencev bo vedelo še manj, kot vedo danes. Ampak svet se ne bo nehal vrteti in tudi države ne bo konec. No, vsaj ne zaradi časopisov.

Pobrati pa jo zna strmo navzdol vijoča se spirala razmišljanja, ki vse potiska v polje pogrešljivega in nepotrebnega, pokvarjenega in odvečnega. Razmišljanja, ki v vseh in v vsem išče slabo, ki nikomur ne privošči niti golega preživetja, ki prezira vse vrste presežkov in rešitev lastne majhne bede vidi zgolj v krčenju, bežanju in skrivanju.

Pozor! Ime tega fenomena ni samo janšizem, ampak slovenceljstvo ali hlapčevstvo, če hočete. Negujemo ga zelo dolgo, nekateri ga znajo le spretno uporabiti. V čudnih manevrih, ki niso ekonomija, ampak le politika najslabše vrste.