Detektivski začetnik

Če bi bili malce zlobni, bi o nemilosti, v katero se je spravil Zoran Thaler, rekli, da si je končno tudi eden od slovenskih politikov pridobil vidno objavo v evropskih medijih. Pa ne smemo biti; če je namreč človek, ki smo ga poslali v Evropski parlament takšen, kot so ga posneli novinarji Sunday Timesa, kakšni so šele tisti, ki so ga izvolili?!

Obnašanje evropskega poslanca meče slabo luč tako na Slovenijo kot na Evropski parlament. Nič ne pomaga Thalerjevo iskanje zarot in dokazovanje, da se je hotel sam boriti proti tistim, ki so mu hoteli spodnesti verodostojnost. Iz posnetka, objavljenega na youtubu, tega pač ni videti. Z dogovorom o načinu plačila za usluge se zdi prav zadovoljen, na zadnjem skrivaj posnetem srečanju pa da v polomljeni angleščini vedeti, da je bilo procesiranje želenih amandmajev zanj mala malica.

Potreboval bo veliko spretnosti, da opere madež, s katerim se je popackal. Morda je res še najboljša strategija, da se spravi nad metode novinarskega dela. Protizakonito zbiranje dokazov, kamor sodi tudi tajno snemanje, je kočljiva tema. Slovenski novinarski kodeks, na primer, prepoveduje takšen način dela. Nezakonito pridobljeni dokazi bi na sodišču padli, zato lahko pričakujemo, da si bo nekoč ugledni politik - večkrat poslanec v slovenskem parlamentu in dvakrat minister za zunanje zadeve v vladi LDS - pral ime tudi po sodni poti.

A dokazovanje, da je bil žrtev spletke, bo težavno. Zakaj je skušal kar sam priti do dna sumom, da ga želi nekdo na mafijski način diskreditirati? Zakaj ni tega, da mu neki lobisti ponujajo podkupnino, takoj prijavil delodajalcu? Zakaj ni tega prijavil organom pregona? Je res tako nespreten in naiven?

Stranka SD se je očitno nekaj naučila iz afere s Simono Dimic, se tokrat pravočasno umaknila in si rešila ugled. Thalerju je tako ostal “detektivski” izziv, da sam pripelje zadevo do konca. Vendar ne več pred skritimi kamerami, ampak v soju žarometov.