Dilema

Dilema, ki je zadnjih dvajset let in več navzoča v slovenski skupnosti v Italiji (z njo se ukvarjajo tudi Slovenci na avstrijskem Koroškem), se lepo razkriva tudi skozi programska nihanja v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Na eni strani je živo prisotna težnja po odpiranju v italijanski demokratični svet in v Evropo, na drugi strani pa ni nič manj živo zavedanje, da je multikulturnost, ki je izjemno pomembna za posameznika, za skupnost zelo nevarna. In je strah pred njo v tako majhnih skupnostih, kot sta slovenski manjšini v Italiji in v Avstriji, zelo naraven. V multikulturnosti utegne namreč slovenstvo počasi, a vztrajno izginjati.

V slovenski skupnosti v Italiji so se z zamenjavo vodstva v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ki nesporno pomeni simbol slovenstva, odločili za zajezitev prehitrih multikulturnih tokov. Gledališče je najprej in predvsem namenjeno tam živečim Slovencem, zato mu je treba povrniti slovenski obraz. A kakor je prizadevanje za slovenskega gledalca razumljivo in hvale vredno, se človeku nikakor ne more izmuzniti podrobnost, da vsa ta prizadevanja po vrnitvi identitete gledališču pomenijo hkrati tudi zapiranje v skupnost.

Slovenska skupnost potrebuje bolj od vsega gledališko besedo v svojem jeziku, a bi se ta v tem svetu laže obdržala, če bi gledališče poskrbelo za konkurenčnost v širšem prostoru.