Dimna zavesa

Lahko bi zapisali, da večjega totalitarizma, kot je kapitalizem, svet še ni poznal. Zakaj? Zato, ker mu je uspelo, kjer je drugim spodletelo. Bolj ali manj nasilno je poenotil in si podredil svet, se vtihotapil v vse ganglije družbe in z medenimi, a očitno lažnivimi besedami o blaginji, zasužnjil človeške duše. Ljudje garajo za drobiž “prostovoljno”, ali pa celo zastonj. To še predobro vedo delavke Preventa, ki jih je kapital pahnil na cesto, kot da bi bile neuporabne smeti.

Ko Evropa zelo neenotno obeležuje dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, misli predvsem na komunizem. Z nacizmom in fašizmom sta kapitalistični in komunistični tabor temeljito in družno obračunala že pred 65 leti. Saj vemo: ker baltske države resolucije, ki bi obsojala samo žrtve komunističnega (torej sovjetskega, torej ruskega, torej stalinističnega režima) verjetno ne bi uspele uspešno pririniti skozi glasovalni stroj evropskega parlamenta, so ga pretihotapile v preobleki obsodbe vseh totalitarizmov. Zahodna, južna in del srednje Evrope imajo namreč hude izkušnje s fašizmom ne pa s komunizmom. Komunisti in socialisti so bili v tem delu Evrope branik demokracije in najodločnejši zagovorniki socialnih pravic revnih in odrinjenih.

Resolucija se je rodila pohabljena, zato je povzročila predvsem veliko zmede. Tudi pri nas, v Sloveniji, kjer je še zaostrila tradicionalno narodno razklanost na “rdeče” in “bele”. Prilepila se je na shematični in dogmatični antikomunizem, pa čeprav je bila naša izkušnja z jugoslovansko različico socializma drugačna kot poljska ali češka. Zato le redki verjamejo, da je iskrena, saj bi v tem primeru, morala obsoditi tudi vse nove oblike nacionalizmov, klerikalizem (povezave med državo in Cerkvijo) in politiko diskriminacije in zatiranja vseh manjšin.

Bistvo resolucije je torej manipulativno, saj se izmika soočanju z realnostjo totalitarnih odnosov, ki jih na lastni koži doživljamo danes in tukaj.