Divaški čudež

Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani se je zgodil čudež. Prisluhnili so namreč precej pozni pobudi Divačanov za razglasitev in ohranitev vodnega stolpa ter kamnitega mostu iz časov gradnje Južne železnice. Strokovnjaki z zavoda se bodo, kot pravijo, resno zavzeli, da bi omenjena objekta, pa tudi drugi sorodni, ne padli pod bager. Obnova železniške postaje, ki so se je pod sedanjim resornim ministrstvom vendarle lotili, je že v teku, vse je že davno dorečeno in potrjeno. In vendar so se konservatorji omehčali. Ali bodo tudi uspešni v pogajanjih z investitorjem, bomo še videli. Da so, zadnji minuti navkljub, pokazali dobro voljo, pa je vendarle velik plus zanje.

Javno znani primeri varovanja kulturne dediščine v Sloveniji namreč kažejo, da znajo njih varuhi kaj hitro (v zakulisju, seveda) podleči pritiskom gradbenikov ali investitorjev in zato predpisovati skrajno skope varstvene zahteve. Spomnimo na piranski mandrač, ki bi bil brez pritiska zainteresirane javnosti skoraj v celoti betonski, namesto iz izvornega kamna. In na portoroške secesijske vile, za katere je civilna iniciativa predlagala zaščito, saj tam nameravajo zgraditi skrajno neumestni betonski kolos, pa so na območni enoti v Piranu “postregli” s strokovno oceno, ki po mnenju nekaterih strokovnjakov še zdaleč ne opredeljuje realne zgodovinske vrednosti vil. In še bi lahko naštevali.

Po eni strani je ta nenadna akcija spomeniškega zavoda sicer pohvalna in bo utegnila celo rešiti kamnite starostnike v Divači ter pripadajočo tehnično dediščino, po drugi strani pa znova opominja na hudo premedlo vlogo, ki bi sicer pristajala varuhom kulturne dediščine. In na še večjo medlost in nezainteresiranost večine občanov, ki so do včeraj sedeli križem rok. Ali pa so celo iz osebnih interesov lobirali za zrušitev vodnega stolpa.

Dokler še imamo kvalitetne kulturne spomenike, bi nam več takih čudežev še kako prav prišlo.