Do kdaj agonija?

Kot skorajšnji pozitivni preobrat in nov začetek se je leta 2012 bral likvidacijski načrt za družbo Javor Pivka. Nekdanji lesnopredelovalni gigant, ponos Pivke in regije, ki je v dobrih časih zaposloval več kot tisoč ljudi, je bil na kolenih. Tja so ga spravili slaba poslovodstva in premalo odgovorni lastniki. Bil je izčrpan, na robu bankrota, z dvema hčerinskima družbama v stečaju. Namesto sanacije s prisilno poravnavo so se lastniki takrat ambiciozno odločili za postopek likvidacije, njegovo vodenje pa zaupali Milanu Šilcu.

Cilj je bil čim boljša prodaja hčerinskih družb in poplačilo upnikov, v prvi vrsti bank, ter nadaljevanje proizvodnje in ohranitev delovnih mest. Tri leta pozneje je jasno, da poskus likvidacije ne teče po zgornjem scenariju. Bojazen, da bo šel tudi Javor - vsaj v večjem delu, če ne celoti - po črni sledi slovenske lesnopredelovalne industrije, pa je zato vse večja.

Lastniki so takrat očitno preveč stavili na napačnega konja. Naravnost v posmeh, če nič drugega, je, da likvidacijski postopek, ki naj bi pripeljal do rešitve, vodi človek, ki je sam zaradi propadlih poslov v osebnem stečaju in se skuša na ta način otresti dolgov. In ki uradno pravi - nemara iz solidarnosti do javorških delavcev - da to počne za minimalno plačo, naš sistem pa mu takšno izmikanje omogoča. Koliko medtem zasluži družinsko podjetje Šilčevih, ni znano. Toda delničarjev kot da se to ne tiče.

Javor ima medtem v Sloveniji blokirane vse račune. A čeprav posluje prek avstrijskih - in se s tem izmika upnikom, ki zato posegajo po izvršbah na nepremičnine - pod težo nakopičenih dolgov vse bolj klone. Denarja ni ne za plače ne za vodo. Agonijo naj bi zdaj presekal dogovor med likvidacijskim upraviteljem Javorja, največjo banko upnico in vlagateljem. Kaj bo prinesel v praksi, pa bomo še videli. Tisti obupani zaposleni, ki so imeli kam, so že odšli. Ostalim, ki v ponižujočih pogojih še vztrajajo, s plačo po 100-evrskih obrokih pač ne morejo več živeti.