Do konca in naprej

Ko se je poleti 2009 pojavila huda finančna kriza v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, je komaj kdo verjel, da jim bo uspelo skrpati prihajajočo sezono.

Jesen je bila zlovešča, turobna in malodušna. A že v decembru je ansamblu uspelo odpraviti zamude. Od januarja do poletja pa smo gledalci imeli priložnost videti nekaj zares dobrih predstav. Od Uh, ljubezen v režiji Paola Magellija, zatem nepozabnega Oblomova v interpretaciji Radoša Bolčine in v režiji Egona Savina, govorjenega v mešanici tržaškega italijanskega in slovenskega dialekta, z odličnim mediteranskim melosom in plemiško občutljivostjo, do Duetov, ki sta jih duhovito odigrala prvaka SSG Maja Blagovič in Vladimir Jurc, režiral pa jih je Matjaž Latin. In zelo bi moral biti podel tisti, ki bi tej sezoni, ki je nastajala v nedvomno zares težkih časih, očital, da ni bila več kot uspešna.

Letošnja sezona pa je bila pravcato presenečenje. Mladi igralci, med njimi posebej Lara Komar in Luka Cimprič (pri čemer ne zanemarjamo drugih), sta igralsko izjemno napredovala. Morda je bil Kažin ali Karabinjerjeva Katra nekoliko pregroba za današnji okus, a je bila v režiji Vita Tauferja in izvedbi tržaškega ansambla vznemirljiva odrska postavitev. Vrhunec uigranega ansambla pa je nedvomno pomenil Rondo, nadvse naporna predstava, ki jo je režiral bosanski režiser Dino Mustafić. Za vedno nam bo ostalo v spominu nekaj nadvse pretanjenih erotičnih prizorov, ki jih komaj kdaj vidimo v gledališču.

V zadnjih dveh letih je SSG doživelo estetsko in igralsko rast in, kar je posebej pomembno, kolektivno discipliniranost, ki bi jim jo zavidal vsak teater.