Dobički vlečejo

Postojnski župan Jernej Verbič se je menda bal, da bi mu razvpita postojnska enota Lekarne Ljubljana odnesla volilne glasove. Občanom je namreč obljubil dve lekarni in krajše čakanje v vrsti za zdravila, a kaj ko je morala nato na črno odprta ljubljanska lekarna s polic umakniti zdravila. Upravno sodišče je zdaj odločilo, da mora ministrstvo za zdravje, četudi meni, da je lekarna nezakonita, odločiti o izdaji verifikacijske odločbe, ki je nekakšno uporabno dovoljenje za lekarno.

Si župan torej lahko oddahne? Bomo videli. Na potezi je nova ministrica, a hitrih odločitev ni pričakovati. Potem ko se je zaradi različnih pritiskov sprememba nedorečenega zakona o lekarniški dejavnosti vrsto let odlagala, bo ministrstvo prej ali slej moralo odločiti, kako bo v bodoče organizirana lekarniška dejavnost. Osnovno vprašanje je, ali lekarne v večji meri prepustiti trgu. Torej, ali dopustiti, da si na določenem območju med seboj konkurira več lekarniških javnih zavodov, in razbijati “lekarniške monopole”, kot bi rekli v Postojni in Ljubljani, kjer s postojnsko lekarno tlakujejo pot v to smer. S tem pa po drugi strani tvegati večjo komercializacijo, razpad mreže in poslabšanje dostopnosti. Lekarne na podeželju bodo postale breme; zdaj namreč manjše lekarne lahko poslujejo, ker njihov minus pokrivajo večje, znotraj istega javnega zavoda. A v Postojni menijo, da so časi takšne medobčinske solidarnosti pač minili in da gredo dobički tistim, ki so jih ustvarili. Pa čeprav namen lekarniške dejavnosti ni (naj ne bi bil) ustvarjanje dobičkov in polnjenje občinskih proračunov.

Četudi so takšna občinska stališča deloma lahko legitimna, senco na postojnski primer vendarle meče še ena okoliščina. Občina je v imenu konkurence z javnim razpisom iskala koncesionarja. Nazadnje pa, na milo rečeno nenavaden, ovinkast način, pogodbo sklenila kar z Lekarno Ljubljana. Ta se je na razpis, ki ji sploh ni bil namenjen, prijavila z neformalno ponudbo.