Dobro, a nič ne reši

“Moj muž ne dela nikamor ... Bom p..., vzela pištolju i sve pomrla!” Tako je slovenska pop zasedba Zaklonišče prepeva začenjala eno svojih skladb. Menda so te besede zares slišali, ko jih je izrekla iz ene od nekdanjih jugoslovanskih republik v Slovenijo priseljena ženska.

Pa tudi če si je skupina teh nekaj stavkov izmislila z namenom, da bi občinstvo na koncertih spravljala v smeh, to v našem primeru sploh ni pomembno. Gre namreč za to, da misel, kako ne preostane drugega, kot se fizično lotiti vsaj koga v tej državi in deželi, če ne že vseh, ker gre mnogim preslabo, najbrž prešine marsikoga v Sloveniji. In takih je zagotovo več kot kdajkoli prej.

Razlog tiči tudi v vse bolj nujni dobrodelnosti. Da ne bo nesporazuma: seveda sta dobrodelnost in solidarnost kot taki hvalevredni! Seveda je dobro, da so ljudje pripravljeni odreči se morda vsaj delčku še tako mizerne plače v korist onega, ki ima še mizernejšo ali pa sploh nobene. Seveda lahko gredo le pohvale tistemu (in teh ni malo), ki brezplačno neposredno pomaga ljudem v socialni ali kakšni drugi stiski, kot to počno prostovoljci Karitasa, Kida, Rdečega križa, ki sodelujejo pri pripravi akcije zbiranja denarja za manj srečne ...

A problem je in še večji bo, če bo teh organizacij potrebnih več in če bo njihovo delo vse bolj nujno. Kajti tudi v območni Karitas se zavedajo, da lahko ljudem v socialni stiski nudijo le predah, da so njihovo paketi s hrano, oblačili, plačilo te ali one položnice le obliž. Problem je, da dobrodelnost ni rešitev za vse več revščine, družba pa bi morala stremeti k temu, da bi bila čim manjkrat nujna. A, žal, tako ne kaže, kar samo potrjujejo poteze, kot je, denimo, zakon, ki bi zavarovalnicam omogočil prosto razpolagati z vsem denarjem za dodatno zdravstveno zavarovanje.

In ko se kaj takega zgodi, hkrati pa je potrebne vse več dobrodelnosti, se človek znajde v brezizhodnem položaju ...