Dobro in zdravo?

Obisk na Krasu in v Čičariji je kmetijskega ministra Dejan Židana včeraj popeljal v skoraj idilične kraje: Tomaj, Petrinje in Golac.

Tu ni vrveža in gneče, kaj šele betona in industrije. Prav nič ne kaže, da se bo to kdaj spremenilo, “razvoj” v te kraje najbrž nikdar ne bo segel. Zato je toliko bolj grenko poslušati pričevanja o težavah kmetov, ki bi radi iz naravnih danosti teh krajev ustvarili nekaj, kar bi dalo nekaj delovnih mest, predvsem pa nekaj, kar potrebujemo vsi - zdravo, polnovredno in okusno hrano, pridelano doma.

Z drugimi besedami, “v sodelovanju z naravo” in “z mladostjo”, saj sta dva od kmetovalcev, ki ju je obiskal minister, mlada, na tretji kmetiji pa očetu pomaga cela vrsta sinov.

Pa vendar se zatika in težave so hude. Minister je lahko brez težav ugotovil, da je država pri subvencijah za kraške pašnike v zadnjih letih tolikokrat spremenila pravila igre, da so celo tisti, ki so sledili navodilom, nehote zašli v težave, zato morajo zdaj vračati subvencije in plačevati kazni.

Država je ujeta v pat pozicijo. Dokler ne najde ustrezne pravne rešitve, je priklenjena na stališče, da ne more dati subvencij za kraške pašnike, ki so poraščeni z drevjem in grmovjem. Pa čeprav je to tradicionalen tip kraškega pašnika, ki v poletni suši edini zagotavlja pašo ... in čeprav na Tržaškem krasu s tem nimajo težav.

Druga težava so pokoli, za katere so krive zveri, drobnica je na varnem le tam, kjer je čez noč zaprta med štiri zidove in pokrita s streho. Rejec, ki so mu volkovi lani poklali 450 glav drobnice - pa ne sto kilometrov od prvega mesta, ampak nedaleč od Kopra in Trsta - razmišlja o slovesu od kmetovanja. In treba ga je razumeti, rediti drobnico za volkove res ni privlačen cilj.

Medtem pa govorimo o ohranjanju kulturne krajine in poselitve podeželja, želimo si zdravo hrano in zdrav način življenja, toda na police trgovskih centrov po tej poti ne bomo pripeljali drugačne hrane od tiste, ki je že tam.