Dobro jutro!

Po toči zvoniti je prepozno, pravi stari ljudski rek in prav temu je podobna namera vlade, da je zaradi referenc in inženirskega znanja vredno obuditi ajdovsko Primorje.

“Halo?” oziroma “Dobro jutro!”, bi lahko rekli. Če bi namreč država še pred začetkom lanske stavke in med njo prisluhnila predlogom sindikalistov, delodajalcev, zaposlenih in predstavnikov lokalne skupnosti, do stečaja ajdovskega velikana najbrž res sploh ne bi prišlo.

Po ocenah poznavalcev bi za polovico denarja, kolikor naj bi ga država v dveh letih odštela za stečaj Primorja, to je slabih 60 milijonov evrov, družbo ohranili pri življenju skupaj z zaposlenimi, s tehnologijo, z referencami in dobrim imenom, ki si ga je potem zapravila.

Pobud je bilo kar nekaj, a je bila prejšnja vlada zanje gluha. Kategorično gluha, češ, ne bomo reševali tajkunov. V Ljubljani jih takrat očitno ni brigalo za tisočglavo množico zaposlenih in podizvajalcev, življenjsko odvisnih od Primorja, in zgodilo se je, kar se je zgodilo.

V Ajdovščini, še pred nekaj leti hitro razvijajočem se mestu, se je razen nekaj izjem kot je Pipistrel, vse skupaj nekako zaustavilo. Na zavodu za zaposlovanje imajo 1400 brezposelnih, od teh okrog 400 nekdanjih “primorcev”. Njihove življenjske zgodbe, začinjene s travmami, bedo in permanento odvisnostjo od pomoči Rdečega križa in Karitasa, so za marsikaterega kravatarja v prestolnici nepredstavljive.

Kljub črnim oblakom, ki so se zgrnili nad dolino oziroma prav zato, so v Ajdovščini in Vipavi tokrat veseli tudi zvonjenja po toči. Na vladi, resda v drugi zasedbi, so očitno spoznali, da bi z velikim gradbincem, kakršnega v državi trenutno ni, laže zadihalo celotno gospodarstvo, ki je v krču. Konkretnih odgovorov na to, kako naj bi se del Primorja ponovno vzdignil od mrtvih, še ni. Več naj bi bilo znano še ta teden. Vse oči so znova uprte v Ljubljano, kjer so spet na potezi.