Dobro se pokvari

Priznanje za najobčutnejše izboljšanje prometne varnosti na cestah, ki ga je včeraj v Bruslju prevzel infrastrukturni minister Peter Gašperšič, je vsekakor dobra in spodbudna novica. Po kroničnem tarnanju in jadikovanju nad stanjem naših cest, nad kulturo voznikov in nad prometom, ki nas iz leta v leto bolj davi, se zdi, kot da smo tudi Slovenci zmožni preobrata na bolje.

Vsi akterji v prometni politiki, ki se bodo v prihodnjih dneh trkali po prsih, da so zaslužni za 61 odstotkov manj mrtvih na naših cestah od leta 2001, bodo imeli prav. Prometa se ne da umiriti samo z radarji, divjaka se ne da ustaviti samo z odvzemom vozniškega dovoljenja, pijancev ni moč prepričati, da ne sedajo za volan le z odvzemom sto evrov vrednega avta. Na prometno kulturo morajo vplivati vsi, počasi in dosledno.

Krmilo proti cilju pa morata držati v rokah notranje ministrstvo in policija s strogimi kaznimi. Nobena prometno urejena država z visoko vozniško kulturo nima blagih kazni za prekrške. Mogoče jo lahko kasneje nekoliko omili, vendar šele takrat, ko ukroti ljudi na cestah z visokimi kaznimi.

Ob dobrem rezultatu pa vzbuja skrb paradoksalna ugotovitev Jureta Kostanjška iz AMZS, da so za boljšo prometno varnost zaslužne tudi slabe ceste. Ker po njih preprosto ne moremo dirjati. In če vozimo počasi, tudi nesreče niso usodne. Po takšnem sklepanju, ki lahko hitro okuži tudi kakšnega politika, si pri nas lahko le želimo slabih cest.

V prihodnjih letih bomo spoznali, koliko je bilo vredno priznanje, ki ga je včeraj prejel minister Gašperšič. Če bo država nadaljevala z gradnjo dobrih cest, popravljala stare, zaposlila kakšnega novega policista za nadzor prometa in nadaljevala z ostrimi ukrepi proti kršiteljem, potem bomo tudi čez nekaj let pisali o dobri varnosti. Če ne, pa se bo tudi ta rezultat lahko sesul kot hišica iz kart, ki smo jo leta gradili, nato pa je nismo znali obdržati. Dobro se lahko hitro pokvari.