Dogovor z vprašaji

Veliko lepih in velikih besed je bilo v zadnjih dneh slišati na podnebni konferenci v Parizu. In vsekakor gre udeležencem najprej čestitati. Tako pogajalcem, ki so dva tedna usklajevali črke in številke, da so na koncu vsi dvignili zanje roke, kot tudi številnim voditeljem držav, od ameriškega predsednika dalje, ki so se osebno udeležili konference ter s tem prispevali k njenemu uspehu.

Nekaj je k dogovoru bržčas dodalo tudi trenutno grozeče stanje po svetu, polnem vojn in terorističnih napadov na eni strani in nemočnih Združenih narodov in svetovnih velesil na drugi. Tako so vsaj na področju podnebja poskušali dokazati, da vendarle je nekaj področij, kjer so uspešni.

A to, da so se nekaj uspeli dogovoriti, je za varen spanec vendarle premalo. Zlasti za otoške države v Tihem oceanu, ki najbolj trepetajo za svoj obstoj, saj pri njih dvig temperature ne pomeni le pomik rastlinske meje za nekaj metrov višje v hribe, temveč stvarno grožnjo, da jih bo morje pogoltnilo. Pa tudi za številne druge dele sveta, kjer bodo podnebne spremembe povečale suše in poplave, bolezni in škodljivce, lakoto in revščino, migracije in medkulturne konflikte.

Zato po Parizu vsekakor ne moremo biti zadovoljni s tem, da ostajajo konkretni ukrepi v domeni držav, prvi skupni pregled teh ukrepov in zavez pa je predviden šele za leto 2023. To je namreč dolga doba, saj v tem obdobju lahko izpuhti v zrak ogromna količina toplogrednih plinov, ki jih še tako ostri ukrepi po tem letu ne bodo mogli več spraviti nazaj.

Kar zdaj ostaja najbolj ogroženim državam, okoljevarstvenikom in nam vsem, je, paradoksalno, upanje, da bo zniževanje izpustov postalo tržno blago. Tega, da v sporazumu vidijo priložnost za posel številni globalni podjetniki in mednarodne korporacije, vendarle ne gre kar takoj označiti za zmago kapitala nad okoljem. Morda bodo prav tisti, ki so podnebne spremembe povzročili, vsaj deloma tudi njihova rešitev.