Dolga agonija

Zapustili so ga najzvestejši. Poslanec iz Trsta Roberto Antonione, na primer. Spomnimo se: letos spomladi ga je Berlusconi podprl v volilni tekmi za tržaškega župana. A je izgubil. Nekateri pravijo, da prav zato.

Že tedaj je bilo jasno, da je Berlusconijeva politična zvezda v zatonu. Il cavaliere ni bil več garancija za uspeh, ampak, nasprotno, zagotovilo neuspeha. Antonione je zato skočil s potapljajoče ladje. Skupaj z mnogimi drugimi. Berlusconi jih zdaj zmerja z “izdajalci”, a ko so ga reševali po odhodu Gianfranca Finija, so bili “rešitelji”. Pravzaprav se je začetek konca za Berlusconija začel pisati prav v trenutku, ko ga je zapustil njegov najzvestejši politični partner, Fini. A je nato agonija trajala dolgo leto in več. Življenje so Berlusconiju podaljšali glasovi tako ali drugače kupljenih poslancev. Čeprav je ob vsaki priložnosti trdil, da vlada s trdno večino, ki so ji volilci podelili mandat, je bilo to daleč od resnice. Vladna koalicija ni bila več tista, za katero je pred tremi leti glasovala večina Italijanov. Berlusconi je postajal vse bolj odvisen od trenutne muhavosti Severne lige, a tudi ta se ga je v strahu pred predčasnimi volitvami trdno oklepala. In skupaj z njim tonila vse globlje.

Berlusconijeve medijske predstave, s katero je začaral Italijane, je bilo dokončno konec z izbruhom gospodarske krize. Brezposelnost, vrtoglavo padanje življenjske ravni in nesposobnost Berlusconijeve vlade, da bi se resno soočila z realnimi problemi države, je večino državljanov streznilo. Spoznali so, da človek iz Arcoreja rešuje samega sebe, ne države. Rdeči karton so mu na koncu pokazale tudi mednarodne finančne ustanove.

Je torej Berlusconi res prispel do svojega političnega konca? In če je, kdo bo stopil na čelo države, ki ji grozi bankrot? Razbita in skregana levica? Šibki Casinijevi demokristjani? Ali pa desnica z novim liderjem? Tehnična vlada narodne enotnosti? Ali spet Berlusconi po Berlusconiju?