Dolga pot do otroškega smeha

Četudi je osnovna naloga odraslih, da po svojih najboljših močeh zaščitijo (svoje) otroke, so ta ranljiva mlada bitja vse prevečkrat prepuščena na milost in nemilost strokovnih služb. Sošolka mi je nekoč zaupala sicer neprijetno resnico, ki je tedaj nisem uspela povsem razumeti. Kasneje pa se mi je zdela zelo na mestu. “Oh, kako sem bila jaz srečna, ko sta se starša ločila,” je dejala, meni pa ni bilo jasno, kako je to lahko srečen dogodek. “Od tedaj naprej mi s sestro in bratom namreč ni bilo treba več poslušati brezupnih prepirov mame in očeta,” je pojasnila.

Kaj otroci čutijo in doživljajo, ko so del družinskega spora, je odvisno od vsakega posameznega malčka. Govoriti o tem zagotovo ni njihovo najmočnejše orodje, ampak nekaj nevsakdanjega, predvsem pa težkega, neprijetnega. Neznanega. V kolikor jih v obravnavo vzamejo strokovnjaki, kot so recimo klinični psihologi za področje otrok in mladostnikov, so že na dobri poti proti svoji ponovni sreči in brezskrbnemu smehu. Lahko pa se postopek zavleče in škoduje odraščanju otrok.

Otroci v tem času spoznavajo svet skozi drugačne oči kot njihovi brezskrbni vrstniki, se zapirajo vase, travme in stiske pa se navadno odražajo v različnih nezaželenih oblikah.

Mučni sodni postopki se zaradi pomanjkanja izvedencev lahko vlečejo kot jara kača, začasna odredba pa lahko velja tudi leto dni ali več, kar gotovo ni koristno v družinskih sporih. Otroci v tem času spoznavajo svet skozi drugačne oči kot njihovi brezskrbni vrstniki, se zapirajo vase, travme in stiske pa se navadno odražajo v različnih nezaželenih oblikah. Zaradi dolgotrajnih postopkov pa je tedaj, ko končno odločitev o družinskem sporu poda sodišče, lahko dejansko stanje povsem drugačno, kot je bilo ob začetku postopka.

Nikakršnega dvoma ni, da pomanjkanje izvedencev klinične psihologije otrok in mladostnikov ter s tem povezano trajanje postopkov na sodišču slabo vpliva na počutje otrok v družini, saj so zato več časa izpostavljeni njeni škodljivi dinamiki. Hitra pridobitev izvedenskega mnenja pa je ključen del rešitve, da bi se stiske rešili najbolj nebogljeni in ogroženi. Ter nič krivi udeleženci družinskega spora.

Na ministrstvu za pravosodje, ki imenuje sodne izvedence, se zavedajo težave, ki pa ni le pomanjkljivost pravosodja. Kliničnih psihologov primanjkuje po vsej državi, torej tudi v drugih institucijah, kjer si prizadevajo za izboljšanje kvalitete življenja najmlajših. Število izvedencev s tega področja pa je odvisno od tega, koliko ljudi tovrstna specializacija in delo poleg redne službe, družine, hobijev ... zanima.

A pot do otroškega smeha ne bi smela nikoli biti tako dolga, če že ne predolga.