Dolga žalost

Stečaj Primorja bo v vsakem primeru dolg in mukotrpen postopek. Gotovo pospremljen z izpodbojnimi tožbami in najbrž tudi s kakšnim okostnjakom iz omare. Prepleten z že potekajočimi kazenskimi postopki zoper odgovorne v podjetju in morda še s kakšnim novim.

Med zmedo in škandali, ki se obetajo, ne bo lahko prodati starih delovnih strojev. Prav tako ne bo lahko prodati praznih stanovanj in poslovnih prostorov. Le kdo jih bo kupil? In po kakšni ceni?

Tudi kapitalskih deležev v podjetjih ne bo lahko prodati. Deležev, zastavljenih za kredite in bančne garancije ter obremenjenih z zastavnimi pravicami iz sodnih izvršb stotine majhnih in velikih upnikov, ki so zaman čakali na plačilo. Vprašanja, kolikšni del terjatev bo uspel poravnati stečajni upravitelj in koliko bo od umirajočega podjetja ostalo dobaviteljem in podizvajalcem, koliko majhnih bo velikan potegnil za sabo in kako bodo stečajni vihar prenesla druga podjetja iz skupine Primorje, so v tem trenutku zgolj teoretična. Še bolj pa so žalostna.

Ta žalost je vsekakor imuna na polemike, ki se razvnemajo ob iskanju političnih in gospodarskih vzrokov za propad Primorja. Imuna je na dilemo, ali so za gradbeniško katastrofo krivi gradbeni tajkuni, grabežljivi baroni, skorumpirani politiki ali nesposobni bančniki. Ta žalost je neobčutljiva na razlike med tistimi, ki trdijo, da ugašanje velikih gradbenih podjetji pomeni smrt za gradbeno stroko in poceni prepuščanje tržišča zaslužka željnim tujcem, in onimi, ki vidijo v odpadanju vsega, kar je gnilo, priložnost za rast novih, zdravih vej. Ta žalost ni odvisna ne od globalne konkurence ne od nacionalnega interesa.

Še vedno jo bo čutiti tudi, ko bodo nad obdukcijo gradbenika že ugasnili žarometi, tako kot so ugasnili nad krivično smrtjo Mipa in nad desetinami drugih zgodb, ki se razblinijo v sivino birokracije.

Ta žalost preprosto je. In, tako kot stečaj, ne bo kmalu minila.