Dolgčas za umret

Osnutek programa stabilnosti je tako dolgočasno čtivo, da, še posebej ob oblačnih dneh, kakršen je bil včerajšnji, povzroči nepremagljivo željo po spanju. Večina normalnih ljudi se pač ob pogledu na bilanco hitro skrije v zavetje finančne nepismenosti. To čustvo pride zelo prav uslužbencem, ki sedijo po evropskih pisarnah in vse dneve tuhtajo, kot poje tolminski duo Bakalina, “kako iz nas nardit še malo večje reveže”.

42 strani dolgo sveže nadaljevanje reformnega programa je v resnici prej dramatično kot dolgočasno. Tam piše, da bo treba plačati davek na hišo in na stanovanje. Da bo treba dati še nekaj dodatnih odstotkov od plače za premagovanje krize. Da se bodo precej podražili kokakola, pomarančni sok in loterijske srečke. Ter najverjetneje tudi mleko, kruh in meso. Piše, da podjetjem, ki ustvarjajo dobiček in ohranjajo delovna mesta, ne bo prav nič oproščeno. Piše, da si bo država v naslednjih letih vzela več in dajala, kjer bo le mogoče, manj.

Slovenci, ki bodo videli, kako jim pred očmi kopni družinski proračun, se ne bodo ustavljali ob makroekonomskih kazalcih. Ampak se bodo oprijeli kletvice, steklenice, transparenta in, v skrajnem primeru, motorke. Država je v tem trenutku podobna hiši, v kateri se stanovalci prepirajo, kdo je pustil odprto okno. In ne opazijo, da je prepih posledica bližajočega se tornada.

V naslednjih mesecih se bomo, oboroženi s parolami o tajkunih in floskulami o mednarodnih finančnih trgih, vsak po svoje borili: politiki za naklonjenost trojke in oblast, državljani za preživetje. Ne bomo se pogovarjali o tem, kakšne so naše razvojne strategije, ne bomo se soočili s tem, da sta nespametni model lastninjenja v gospodarsko politični spregi in brezglavo trošenje javnega denarja spravila na kolena naše banke in posušila državno blagajno. Ne bomo se sprijaznili z nujnostjo sprememb. In predvsem ne bomo priznali, da smo soodgovorni. Ker smo ploskali. In ker smo zehali.