Dolgo čakanje na novega škofa

Škofija Koper že več kot leto - škof Jurij Bizjak je po dopolnjeni starosti 75 let že lani spomladi papežu ponudil odstop - čaka na novega škofa. V preteklosti so bile menjave v vodstvu Rimskokatoliške cerkve na Primorskem predvidljive in pričakovane. Leta 1977, ko je po več kot stoletju delovanja pod okriljem tržaške škofije Škofija Koper spet postala samostojna, je prvi škof pričakovano postal Janez Jenko. V škofa je bil posvečen že leta 1964 in je bil že v okviru tržaške škofije pristojen za Slovensko Primorje.

Škof Metod Pirih je bil za Jenkovega naslednika izbran leta 1985, dve leti preden se je Jenko upokojil. Škofa Jurija Bizjaka je papež že leta 2000 imenoval za koprskega pomožnega škofa, nato pa je leta 2012 postal škof ordinarij. Čeprav bi papež lahko izbral tudi koga drugega, so bile vse dosedanje menjave v očeh vernikov logične. Zato se ne gre čuditi, da dolgo čakanje na ime novega škofa sedaj poraja veliko vprašanj, kaj se dogaja v zakulisju oziroma kje se je zalomilo.

Škof, ki prihaja od drugod, ne bi bil nič neobičajnega, a v našem primeru gre vendarle upati, da bi prišlek razumel, sprejel in spoštoval primorsko stvarnost.

Škofija Koper je med manj premožnimi slovenskimi škofijami, finančne afere je niso dosegle, s politiko se ne peča, čeprav bi morda morala kdaj - ko tudi primorski kristjani poslušajo očitke o vlogi Cerkve v polpretekli zgodovini - odločno povedati, da je primorska duhovščina v času fašizma in druge svetovne vojne za slovenski narod, jezik in kulturo naredila več kot vsi komunisti skupaj.

Hkrati Škofija Koper deluje v okolju, ki je izrazito večkulturno. Med prvimi je tudi začutila vpliv Zahoda, od sekularizma do individualizma, začela sobivati s temi okoliščinami in po zaslugi nekaterih dejavnih duhovnikov razvila sodobne programe nagovarjanja mladih, vključevanja starejših ter pomoči odvisnikom in brezdomcem. Kaj bi torej lahko šlo zdaj narobe, da se v Vatikanu kar ne morejo odločiti, komu predati štafeto?

Ko naj bi bilo skoraj že odločeno, da bo novi škof širši javnosti precej neznani jezuitski duhovnik, ki deluje v Italiji, je izbruhnila afera Marka Rupnika. Zavržna dejanja posameznika odpirajo vprašanje, ali za njegove zlorabe res nihče ni vedel. Tudi če kandidat za škofa ni imel podatkov o načinu življenja (takrat še) svojega jezuitskega sobrata, je bila odločitev Vatikana edina logična, če niso hoteli novega škofa in škofije obremeniti z ugibanji, očitki in namigi.

Zdaj naj bi se ozirali tudi po ljudeh, ki niso iz koprske škofije. Škof, ki prihaja od drugod, ne bi bil nič neobičajnega, a v našem primeru gre vendarle upati, da bi prišlek razumel, sprejel in spoštoval zgoraj opisano primorsko stvarnost.