Določimo si visoko ceno

Včerajšnji slovenski olimpijski nastopi so pokazali, kako majhna je razlika med zmago in porazom, med slavo in ponižanjem. Peter Kauzer, ki je bil največji slovenski favorit za medaljo, je v polfinalu vodil, nato pa pogorel. Grenkoba je še večja, ker se mu je podobno zgodilo tudi v Pekingu. Razlog je lahko samo v glavi in psihi, saj Hrastničan ni zdržal pritiska in tu bi se morala zgodba končati.

A kaj, ko se iz tega dela nacionalna drama, padajo žaljivke, glasni so tisti, ki njegov poraz povezujejo s slovenskim sindromom, po katerem naj bi bil slovenski nacionalni karakter takšen, da v ključnem trenutku zataji, da smo poraženci. Ne samo, da to ni res (zakaj je potem Urška Žolnir v najpomembnejšem trenutku dala od sebe vse najboljše?), ampak je nacionalni karakter najbolj odvisen od tega, za kakšnega se ima narod sam. Teptanje vsega, kar je naše, večno nezadovoljstvo in nesamozavest uničujejo vezi, ki družbo držijo skupaj.

Slovenska olimpijska ekspedicija je bila tokrat pospremljena z najmanj optimizma v zadnjih 16 letih: tako zaradi njenih rezultatov v zadnji sezoni, kot zaradi prevladujočega pesimizma in strahu, ki se je zaradi splošne krize naselil v družbi. Z eno zlato medaljo je že presegla realna pričakovanja, šport pa je dejavnost, v kateri nihče ne zmaguje vedno, pridejo tudi porazi.

Zakaj torej ne govorimo o tem, da je v Londonu Slovenija prej osvojila zlato medaljo kot Velika Britanija, da smo imeli vsak dan po dva tekmovalca v boju za vrh, da je bil slovenski olimpijski komite povabljen med zgolj šesterico komitejev, ki so razpravljali o prihodnosti te organizacije ...

V tujini slovenske športne uspehe cenijo bolj kot v domovini. Zato se nam ni potrebno napajati z neuspehi, Kauzerja je potrebno pustiti v njegovi žalosti in se posvetiti današnjim nastopom Taljata in Božiča, Čopa in Špika, jutrišnjemu trudu Vasilija Žbogarja ...