Dolžna braniti avtonomijo

Novoizvoljena predsednica Nataša Pirc Musar bo jutri svečano zaprisegla v državnem zboru.

Ob izvolitvi je med drugim napovedala, da bo “garala za temeljne človekove pravice, ustavne pravice in za demokracijo”. Da bo gledala na stroko in ne politiko. In da ne bo tiho. Odvetniških hitrih refleksov se bržkone ne bo tako lahko znebila, zato bo naloga njenih ožjih sodelavcev tudi ta, da jo bodo znali, takrat ko bo to primerno, držati nazaj.

Ključno bo, da bo v duhu napovedanega garanja za demokracijo funkcijo predsednika države skušala vzpostaviti kot čim bolj avtonomno.

Po volitvah je sicer zaradi teže funkcije že postala nekoliko previdnejša in bolj zadržana. Tiho je raje ostala, pa čeprav je marsikdo pričakoval, da ne bo, v zvezi z zadnjim spornim dogajanjem v policiji. Se je pa, denimo, po nepotrebnem oglasila ob Pahorjevem vračilu odlikovanj šestim akterjem slovenske osamosvojitve. Priložnost, da bi bila tiho, je zamudila tudi z za bodočo predsednico in pravnico nesprejemljivimi izjavami o domnevno zgledno urejenih manjšinskih pravicah v Avstriji. Prav zaradi pomanjkanja zunanjepolitičnega znanja in mednarodnih izkušenj bo močnejša zasedba med svetovalci za zunanjo politiko, ki jih je javno predstavila včeraj, na mestu.

Sestavljanje ekipe, s katero nakazuje svoje prioritete, med katerim za zdaj očitno ni področja gospodarstva in financ, očitno ni bilo lahko delo, se je pa ob obljubo o visoko strokovnih kadrih, ki niso vpeti v strankarsko življenje, še najbolj spotaknila z izbiro izolskega podžupana Alekseja Skoka, tudi predsednika tukajšnjega odbora SD.

Zagotovo bo ključno, da bo v duhu napovedanega garanja za demokracijo funkcijo predsednika države skušala vzpostaviti kot čim bolj avtonomno.

Sploh zato, ker okrepljena povolilna koncentracija moči v rokah ozkih premierjevih krogov postaja vse bolj očitna in problematična. Namesto uresničevanja obljub, da bo tokrat drugače, smo priča recikliranju starih praks, le na morda nekoliko bolj prefinjen način - po zadnjem fiasku z odhodom preveč načelne ministrice ter molčečima in lojalno podrejenima koalicijskima partnericama pa še to ne več. Pirc Musar bo zato morala šele dokazati, da res ni nikomur nič dolžna in da Kučanova svarila pred koncentracijo oblasti v vseh treh najpomembnejših funkcijah, ki so ji pomagala do zmage, niso bila samo predvolilni manever. Uravnoteženje funkcij pa se zdi še toliko nujnejše ob zadnjih pr-ovskih nastopih predsednice državnega zbora, ki ji je uspelo niti na videz ne več nepristransko funkcijo predsednika državnega zbora že v precejšnji meri degradirati.

Koliko, če sploh, bi lahko k ravnovesjem prispeval novi predsednik v zadnjem mandatu močno spolitiziranega državnega sveta, ki je formalno četrta najvišja funkcije v državi, pa bomo šele videli. Pričakovanja do nove predsednice države so zato zelo velika, v kako velike čevlje dejansko stopa, pa bo jasno prav kmalu.