Doma dobro ve, kaj je prav, zunaj pa ne

V Sloveniji je zadnje čase veliko kregarije o tem, ali nam gre slabo ali pa je to le blef, s katerim želijo nekateri, beri sedanja oblast, doseči prodajo državnega premoženja pod ceno.

Ljudje so ob vseh odstotkih in milijardah zmedeni, hkrati pa se v medijih pojavlja ogromno netočnosti, če ne celo laži. Zato ni nič nenavadnega, da pravzaprav ne razumemo, kaj te razmere prinašajo.

Poglejmo sedanje razmere v Sloveniji skozi prizmo, denimo, povprečne štiričlanske družine. Povprečna mesečna plača dveh zaposlenih znaša približno 1000 evrov; če prištejemo še malico, prevoz, otroški dodatek, regres pa kakšno malenkost, ki še kapne, lahko čez palec ocenimo, da družinski prihodki znašajo največ 30.000 evrov letno. Denimo, da je družina zadolžena za približno 14.000 evrov, zadnja leta pa vsako leto porabi 2000 evrov več, kot zasluži. Člani družine se nikakor ne morejo zediniti, kje naj bi prihranili ta dva tisočaka.

Ob tem, da družina dolgov ne vrača, plačuje le obresti posojil. Prihodnje leto se obeta znižanje plače za skupaj 1000 evrov, čez dve leti pa bo družina morala vrniti, denimo, 5000 evrov dolgov naenkrat. Že danes vedo, da jim tega zneska nihče ne bo želel posoditi. Ali bi bili s tako družinsko finančno sliko zadovoljni ali bi bili zaskrbljeni? Odgovorite si sami.

Kako se lahko družina izvleče iz takega položaja? Poti je več.

Prva je, da se plača obeh zaposlenih v družini zviša. Ta rešitev že danes zveni smešno.

Druga pot je, da družina stisne pas in začne trošiti manj.

Tretja rešitev je, da družina najame, denimo, še 10.000 evrov kredita in se loti nekega popoldanskega biznisa, če ga seveda obvlada, in z njim zasluži toliko, da vrne vse dolgove.

Ampak to pomeni, da ne bi bila več zadolžena za 14.000 evrov, temveč za 24.000. A je po drugi strani res, da povečan dolg ne bi bil preveč boleč, če bi novi biznis lepo stekel. Katera pot se vam zdi prava?

No, takšna je približno finančna slika proračuna države Slovenije. Dolg znaša 45 odstotkov BDP in se povečuje po šest odstotkov letno, medtem ko BDP pada po dva odstotka letno.

Države res ni mogoče upravljati tako, kot se upravlja družino, zato so te vzporednice včasih napačne. Po drugi strani pa prav hude razlike vendar ni in je tudi ne bi smelo biti. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta dolg problem in da ga moramo nekako upravljati. Pa se tudi v takih razmerah najdejo ljudje, ki še vedno trdijo, da problema sploh ni. Zadnjič sem slišal hecen argument, in to ne od kogarkoli. In sicer: problema ni, ker so drugi še bolj zadolženi kot mi. Torej: če je sosed dolžan 30.000 evrov, naših 15.000 res ne more biti težava. Sam sicer mislim, da dolg omenjene družine ni prevelik. Tudi večina Slovencev kot posameznikov je bila kdaj verjetno že podobno zadolžena. Problem je v tem, da tega v državi ne prepoznamo in da ne želimo začeti delovati v smeri za reševanje zadolženosti. Doma se to praviloma nikoli ne zgodi, saj si ne zatiskamo oči. Banke, denimo, nimajo veliko težav z dolgovi fizičnih oseb. To pomeni, da se tega ljudje zavedajo. Na ravni javnega pa tega ne razumemo enako. In to je tisto že kar famozno dvojno obnašanje Slovenca. Doma natančno ve, kaj je prav in kaj ne, zunaj družine pa je kar naenkrat čisto drug človek. Sicer pa si sliko ustvarite sami.

Leon Klemše je predsednik uprave družbe Interfin Naložbe, Koper