Dosežki in zdrsi

Le kakšno uro zatem, ko je pravosodni minister novinarjem predstavil dosežke in načrte ter spregovoril tudi o svežih “ranah” pravosodja, je tudi uradno postalo znano, da je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo nekdanjemu predsedniku uprave Istrabenza Igorju Bavčarju in njegovemu svetovalcu Kristjanu Sušinskemu. Prvostopenjsko sodišče bo o njuni morebitni krivdi moralo odločati znova.

Za Bavčarja, ki je bil v tem postopku že nekajkrat tako rekoč z eno nogo v zaporu, pred katerim so ga obvarovale le stalne pritožbe, operacija in na koncu vrhovni sodniki, ki so do svoje končne odločitve zadržali njegov odhod na Dob, s tem še ni konec sodne odisejade. Čeprav podrobnosti sodbe še niso znane, je bolj ali manj jasno, da sodniki na prvih dveh stopnjah dela niso opravili tako, kot bi ga morali.

Ali bodo na ponovnem sojenju odločili drugače kot prvič, bo znano čez ... leto, dve, morda pet ali deset. Zadeva se bo skoraj zagotovo preselila še na ustavno sodišče. V tej luči so besede pravosodnega ministra, da povrnitev zaupanja v pravosodje ni najlažja naloga, ni pa nemogoča, optimistične.

Nesporno je, da je politika v času tranzicije odigrala glavno vlogo pri tako imenovani tajkunizaciji in na določeni točki ugotovila, da se ji ta lahko obrne proti. Sledil je neusmiljeni pregon gospodarskega kriminala, ki je (bil) prav tako predvsem politični projekt. In kako naj javnost v tej luči razume upiranje sistemskemu zakonu o preiskavah državnih projektov, katerih vrednost sega v stotine milijonov? Pa prikrivanje podatkov računskemu sodišču, ki si ga, na primer, privošči državno podjetje?

Sodstvo je v (predvsem) političnih igricah postalo kolateralna škoda in grešni kozel za vse, kar je šlo in gre narobe. Oči javnosti, uprte v Janšo, Bavčarja, Šrota, Kordeža in druge, pač niso mogle videti drugih, morda še večjih zgodb, ki so se dogajale (in se še) v ozadju. Ne, sodstvo ni povsem brez greha. Toda z zavezanimi rokami je težko plavati.