Dovolj je, Brdavsi!

Prijetne trgovine z ne razosebljeno samopostrežno navlako in prijazno pomočjo trgovk za večini pozabljenimi pulti. S ponudbo - od žebljev do metel in vsega vmes. Z domačo hrano, saj je šlo za trgovine kmetijske zadruge z množico pridelovalcev in oskrbovalcev in za sodelovanje s sosednjimi zadrugami za dodajanje vrednosti.

Za Krpana, ki se je precenil in levil v Brdavsa. Dolgovi so ugašali račune in izpraznili police. Kmetje med Vrhniko in Cerknico ter naprej, so stiskali zobe. Trgovke so zbolevale. Najpogumnejše so, brez drobtin, ki bi jim po zakonih v razmerah davno zrelih za stečaj šle, pomahale v slovo. Večina je pred praznimi policami blažila čudenje mobilnih kupcev in stiske prikovanim na edine vaške trgovine. Na več deset po Notranjski in Primorski.

Šušljalo se je o Agrokorčiču sredi Slovenije. Skrito tudi v mesecih, ko so dobavitelji zrli v neplačane račune in skušali rešiti trgovine. Žal z gluhimi Brdavsi, obdanimi z lačnimi svetovalskimi usti.

Poklicanim ni mar. Agrokorčič pač ni najmogočnejši trgovec v Sloveniji, da bi mu občine stopile naproti, kot je država slednjemu. Da gre za ljudi , prihodnost krajev, za trgovke, kmete, ni važno.

To je Slovenija. Dogaja se v vseh krajih in občinah razbohotenih Brdavsovih domovanj in krpanskih trgovk. Neznatnih, nepomembnih krajih. Dokler na pragu jeseni ni počilo in se začelo razgaljati. V medijih seveda, da so lahko zato zapretili nemočnim trgovkam.

Ki so krive samo tega, da so molče trpele in delale v nemogočih razmerah. Dajale iz žepa za vožnje, malice in še kaj samo zato, da so odpirale prazne trgovine. Da so jih grdo opeharili stečaja, ki bi jim odprl vrata ... Da jih je sedaj strah.

Dovolj je Brdavsov! Res je, da lomastijo po deželi, v kateri se na plečih ljudi lahko počne vse, razen tistega, kar je prav. A edino prav jih je ustaviti. Zadruga ima razvojne možnosti, a samo s Krpani odprtih ušes in z v poštenje ovitimi sivimi celicami.