DPN, mrk demokracije

Dve primorski občini, sežanska in divaška, imata te dni razgrnjen Občinski prostorski načrt (OPN).

To je temeljni prostorski dokument, s katerim vsaka občina, občani, stroka, investitorji in drugi v kompromisov polnem dialogu določijo ne samo, kje je možno graditi hiše, kje industrijske cone in kje športna igrišča, temveč z njim za desetletje in več začrtajo demografsko in gospodarsko vizijo občine.

Od tega dokumenta je namreč odvisno, ali lahko domačin gradi na svoji parceli v svoji vasi (in zato ostane doma, prispeva dohodnino v občinski proračun, najema lokalne obrtnike za gradnjo hiše). Ta dokument odloči, ali bo podjetnik lahko postavil halo in odprl delovna mesta; pa tudi, kako preprečiti hrup iz teh hal do stanovanjske soseske.

Občinski prostorski načrti so multivariantna križanka, ki zahteva veliko modrosti, če naj omogoči razvoj in ohrani kakovostno bivanje. Zato jih občine sprejemajo leta in leta dolgo. Od leta 2007 jih je sprejela manj kot polovica primorskih občin. Glavni razlog za zamude so sicer birokratske zahteve ministrstev, a za dober občinski prostorski načrt je potrebnega tudi zelo veliko usklajevanja vseh občanov - na čim bolj demokratičen način. Kjer demokracije ni dovolj, volilci to zaznajo.

Zato bodejo v oči prostorski dokumenti “višjega ranga” - državni prostorski načrti. Ti kratko malo povozijo občinsko uglašene želje in umestijo v prostor vse, kar uspe komu zlobirati pod krinko javnega interesa. Če odštejemo avtoceste, daljnovode in drugi tir do Kopra, ki res služijo večini državljanov, namreč v Sloveniji z državnimi prostorskimi načrti umeščamo v prostor marsikaj, o čemer se državljani sploh nismo poenotili: od plinovodov do vetrnic na Senožeškem.

Tudi za DPN je postopek dolg. A v praksi upošteva samo zakonske podlage, mnenja državljanov pa zavrne kot neutemeljena. Država je namreč sprejemanje DPN zvito prepustila birokratom, ki jih volilci ne moremo kaznovati.