Draga anketa

Po izobrazbi sem magistrica znanosti s področja zgodovine. V Arhivu Republike Slovenije sem - tudi med “udbovskimi” škatlami - pustila nekaj let svojega raziskovalnega življenja. Včerajšnjega referenduma o arhivih se nisem udeležila. Kljub temu, da svojo volilno pravico jemljem kot dolžnost, se v primeru arhivskega zakona nisem znala odgovorno odločiti.

Kaj izbrati? Ali izbrati bolj odprte arhive, kjer bo javnost lahko videla veliko več dokumentov, a tvegala, da bodo postopki upravičenega prekrivanja intimnih podatkov predolgi in da bodo dolgi prsti politike - če dokumenti o politični vrhuški sploh še obstajajo - prekrili tudi stvari, ki bi morale biti odkrite? Ali raje vztrajati pri sedanjem zakonu, ki sicer ne izgublja časa z anonimizacijo, a omogoča zlorabe podatkov v politične namene in daje na vpogled le malo gradiva?

Čeprav sama sodim v peščico državljanov, ki so stavbo arhiva že videli odznotraj, se nisem mogla zadovoljiti s politično ponujenimi odgovori, ki - tako kot preteklost - ne bi smeli biti črno-beli. Za večino Slovencev pa so arhivi oddaljena in nezanimiva tema, s katero v svojem vsakdanjem življenju nimajo kaj početi, zato nizka volilna udeležba ni nikakršno presenečenje.

Stranka SDS, ki je za krinko civilne družbe organizirala ta referendum, drugačnega rezultata od tega, ki se je zgodil včeraj, ni mogla pričakovati. Če bi referendum potekal skupaj z volitvami v evropski parlament, bi bila udeležba resda višja, a izid ne bi bil tako kristalno jasen. Zaradi tega so v stranki SDS kljub referendumskemu debaklu lahko zelo veseli.

Stranka SDS je namreč včeraj s pomočjo davkoplačevalskega denarja izvedla 3,5 milijona evrov vredno javnomnenjsko anketo, s katero je preverila, na kako trdno jedro volilcev lahko še računa na bližajočih se državnozborskih volitvah. Izid referenduma o arhivskem zakonu nam zato veliko več pove o njihovem trenutnem dosegu kot pa o arhivih.