Draga muzika

Glasbene šole, javne šole z državno določenim in uradno priznanim programom, izpiti in spričevali, so v Sloveniji praktično edine javne šole na osnovni stopnji, ki niso brezplačne.

Uradno se vsoti, ki jo mesečno ali letno odštejejo starši, sicer ne reče šolnina, temveč prispevek. Kajti glasbene šole financirajo tudi država in občine. Davkoplačevalski denar torej, ki naj bi učencem glasbenih šol, tako kot vsem ostalim na osnovni stopnji, omogočil brezplačno izobraževanje vseh šest let, kolikor v povprečju traja nižja glasbena šola.

A je tega denarja premalo, zato je država v nek člen tam pri koncu zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja vrinila še stavek o tem, da se javne glasbene šole lahko financirajo tudi s prispevki staršev.

Ti so od šole do šole različni, odvisni večinoma od konkretnih stroškov (za prostore, potne stroške zaposlenih ipd.) in darežljivosti občin. Vsekakor pa le redko kateri starši za enega otroka za eno šolsko leto odštejejo manj kot tristo evrov. K prispevku morajo namreč prišteti še vpisnino in najem ali nakup glasbila.

Si to lahko privoščita dva brezposelna starša? Ali starša z minimalnimi dohodki in z dvema otrokoma? Za vsakega šest let?

Za take postaja glasbena šola edina javna šola na osnovni stopnji s tesno zaprtimi vrati. Če bi otroka rada postala, denimo, pianistka ali saksofonist, morata te želje enostavno črtati, saj brez denarja ne moreta priti niti do srednje glasbene šole, kaj šele do akademije.

Zdi se, da se tu dogaja podobna anomalija kot se je s prehrano v šolskem sistemu, kjer so, kdo ve po kakšni logiki, davkoplačevalski denar v obliki bonov najprej dobili študentje, šele dolgo za njimi dijaki in prav na koncu - in v najmanjšem znesku, manjšem od enega evra na dan - osnovnošolci.

Najbrž ne bi škodilo, če bi vsake toliko časa preverili, ali naši zakoni res omogočajo vsem državljanom dostopnost do vseh temeljnih storitev.