Drage meje

Začetek gradnje nove stavbe na mejnem prehodu Sočerga slaba tri leta preden jo bo za vedno zapustila in zaklenila zadnja izmena policistov, je v posmeh vsem. Odgovorni državi in njenim politikom, državnim uslužbencem na čelu s policisti, ki so morali za svoje osnovne pravice stavkati sedem mesecev, predvsem pa navadnim ljudem, ki jih skrbi za njihove službe ali tistim, ki jih skrbi že golo preživetje.

Da se ob približno že znanem datumu umika policijskih kontrol s slovensko-hrvaške meje Slovenija ni bila sposobna odreči milijonski gradnji ali ta denar porabiti koristneje, je dokaz nesposobnosti naše politike, birokratov in še koga. Če pa držijo govorice, da gradijo stavbo zato, ker se bojijo evropskih ocenjevalcev, ki bi septembra lahko videli, da Slovenija ni zgradila nečesa, kar bi morala ali pa celo trdila, da je, je stvar še toliko hujša.

Da ne bo pomote: zaposlenim na policijski postaji na mejnem prehodu Sočerga nihče ne odreka pravice do človeških delovnih pogojev, do garderobe, cele strehe in trdnih podov. Celo več: te pogoje bi jim morala država ponuditi že v začetku 90. let, ko smo na hrvaški meji postavljali mejne prehode. Ali pa leta 2004, ko smo vstopili v Evropsko unijo, oziroma 2007, ko je meja s Hrvaško postala schengenska meja EU.

Ob izbruhu krize v Grčiji smo se vsi muzali ob podatku, da imajo Grki komisijo za ohranitev jezera, ki je presahnilo že pred desetletji. Primerjava je morda res nekoliko pretirana, a načeloma prava. Kaj je zmetati milijon evrov v betonske temelje in lesene stene objekta, ki ga bodo uporabniki čez tri leta zapustili, drugega kot metanje denarja skozi okno. Vseeno čigavega.

Žal živimo v časih, ko zdrav razum ne prevlada več nad sklepom birokratov. Kdo ve, mogoče pa bodo čez desetletje ali dve v milijonski stavbi pod Sočergo uredili muzej, v katerem bodo lahko generacije mladih spoznavale, s kakšnimi mejami v naravi in razumu so imeli opravka njihovi predniki.