Drevo

Ni jih malo, ki docela upravičeno trdijo, da nimam pojma o glasbi. Resda veljam za (nekakšnega) poznavalca glasbe, ki jo ustvarja ena od neštetih skupin, in precej dobro poznam pop glasbo iz “zlatih šestdesetih” let, in drži, da imam rad posamezna dela Bizeta, Musorgskega in Rossinija, toda do glasbe nasploh sem v najboljšem primeru že kar žaljivo ravnodušen.

Vendar jo potrebujem. A iz povsem plehkega razloga: ko denimo lupim krompir, mi pomaga pozabiti, da lupim krompir. (To pozabljanje je bolj pomembno, kot si običajno domišljamo.) In dan je pri priči znosnejši, lepši.

Tisti, ki vedo, kaj poslušam takrat, ko denimo ne lupim krompirja, menijo, da sem najmanj monomaničen, da je moje glasbeno obzorje zoprno zoženo, osiromašeno, pohabljeno, da sem za marsikaj hudo prikrajšan. Ne morejo se sprijazniti z mislijo, da v stotih ali dvestotih skladbah, ki jih zadnjih petinštirideset let znova in znova nenasitljivo poslušam, uziram svet, ki je morda raznoterejši od tistega, ki ga oni uzirajo v neskončni količini drugih skladb. To, v kar stopam, ko nenehno poslušam eno in isto glasbo, je deroča voda: vsakič znova (a vselej prvič in zadnjič) stopim v novo vodo. In teh neponovljivih voda, ki vsakič odzvanjajo drugače, se ne morem naveličati: “Isto zadržimo, če ga ne prevzamemo kot enako, temveč si ga prilastimo kot različno in razlikovano.” (Heidegger: Zgodovina biti, prevedel Aleš Košar)

Toliko o “moji” glasbi - zdaj pa k drevesu, čisto določenemu drevesu. Listopadni, pritlikavi osamelec, po drobcenih plodovih je spominjal na divjo češnjo, se je še pred nekaj tedni dvigal na malce odročni planoti. Ob poti, ki se vije proti Gračišču. Ob poti, torej nikomur v napoto. Dokler ni prišel človek, z njim pa tudi roka z motorno žago. Stroj je zabrnel, da so živali tam spodaj v gozdu iznenada pokazale to, česar si človek, kadar se znajde v podobni stiski, običajno ne upa - strah. Stroj je brnel nekaj sekund in potem je bilo konec nekaj desetletij dolgega sna. Deblo in krošnja sta izginila, ostala sta le štor in prgišče žagovine. Sprijaznil sem se z mislijo, da je umorjeno drevo morda nekaj večerov ogrevalo dom neznanega človeka.

Da ni (bilo) tako, je po naključju odkrila hčerka, ko se je s fotografskim aparatom potikala po planoti. Ta, ki je drevo odžagal (ali pa nekdo drug, saj je vseeno), je neokleščeno deblo odvlekel nekaj deset metrov proč in ga porinil v pritlikavo grmičevje nad strmim bregom. Ubito drevo zdaj čaka na trohnenje in gnitje. Vendar se upira smrti: še vedno hoče stopati v vedno novo vodo. Veje, v deblu je še dovolj življenjskega soka, brstijo; pognalo bo listje, vzniknili bodo dišeči cvetovi, ki bodo privabili čebele. Kaj to drevo - ubito, vendar še ne mrtvo - ve, čuti, česa se zaveda? Si v agoniji, šele v agoniji, prilašča tisto različno in tisto razlikovano, o katerih govori mislec, tisto različno in tisto razlikovano, ki ju uziram sam, ko morda stotič zaporedoma poslušam isto “dolgočasno” skladbo?

Se umirajoče drevo zdaj po neštetokrat prehojeni - in vendar vsakič povsem novi - poti vrača v to, čemur tolažbe potrebni smrtniki zaman pravimo “začetek”?